Appeal dismissed; claim rejected due to lack of active standing and failure to prove third-party cost reimbursement.

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izrek izpodbijane sodbe ni protispisen. Je tak, kot je običajno v zadevah, ko sodišče odloča po tem, ko je bil sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavljen ter se zahtevek obravnava v pravdi, odločitev pa je mešana – tožbenemu zahtevku je delno ugodeno, delno pa je zavrnjen.

Večji del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije. Trditveno breme, da je stroške tretjih poravnal upravnik, je na tožeči stranki, tega pa tožeča stranka ni navedla.

Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne stranke ali priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155266/2013 s 4. 10. 2013 ohranilo v veljavi za 74,45 EUR in zakonske zamudne obresti, sicer pa ga je razveljavilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne 76,29 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi sta pritožbi pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka kot bistveno navaja, da je izrek protispisen, saj pri izreku obveznosti ni poračunalo. Nadalje navaja, da se je sodišče zmotno odločilo, da je toženka dolžna le plačilo lastnih stroškov, saj se ugovorne in nadaljnje navedbe toženke sploh niso skoncentrirale na posamezne vrste stroškov in je sodišče prve stopnje trditveno podlago samo nadomestilo. V nadaljevanju ponavlja pravno podlago za svojo terjatev in navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za izterjavo pogodbenih obveznosti toženke ter pogodbenega pooblastila tožniku za izterjavo neplačanih obveznosti do najemnikov svojih naročnikov objektivno ni treba zadostiti še dodatnim pogojem za utemeljitev toženčeve obveznosti, kot zmotno meni sodišče. Sodišče tudi ni pojasnilo, kateri element je vplival na odločitev, da je zavrnilo večji del njenega zahtevka. Opozarja še, da je sodišče pooblaščenki toženke priznalo previsoke pavšalne stroške. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

4. Toženka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Toženka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, podana pa so nasprotja. Vztraja, da se iz razdelilnikov ne vidijo nobene obveznosti, ki bi se nanašale na toženko. Terjatev ne obstoji in tožeči stranki ne dolguje ničesar. Prejela ni nobenega opomina ali zahtevka, predložene listine pa ne izkazujejo zahtevka tožeče stranke. Sodba ji tudi neupravičeno nalaga plačilo zamudnih obresti. Ker je predlagala zaslišanje, bi moralo sodišče opraviti narok. Opozarja še, da dedič odgovarja le do višine podedovanega premoženja, ki pa ga ni bilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožeča stranka je na pritožbo toženke pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000 EUR, zato sodišče v tem postopku uporablja pravila o sporu majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). 1

O pritožbi tožeče stranke

9. Izrek izpodbijane sodbe ni protispisen. Je tak, kot je običajno v zadevah, ko sodišče odloča po tem, ko je bil sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavljen ter se zahtevek obravnava v pravdi, odločitev pa je mešana – tožbenemu zahtevku je delno ugodeno, delno pa je zavrnjen. Kakšen poračun bi lahko sodišče prve stopnje opravilo, pritožbenemu sodišču ni jasno. Če ima pritožnica tu v mislih poračun med ugodilnim delom sodbe ter stroški, ki so ji naloženi v breme, ji višje sodišče pojasnjuje, da tovrstnega poračuna sodišče ob odločanju o tožbenem zahtevku v pravdi ne opravlja.

10. Pritožnica sodbe sodišča prve stopnje ne razume pravilno. Očitek o prekoračeni trditveni podlagi je sicer relativna bistvena kršitev postopka, ki je v tem sporu ni mogoče uveljavljati. Vendar sploh ne gre za to. Večji del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, 2 kar jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (glej 12. točko obrazložitve). Trditveno breme, da je stroške tretjih poravnal upravnik, je na tožeči stranki, tega pa, kot pravilno zapiše sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni navedla. Ker ni izkazala aktivne legitimacije, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11. Pritožnica le pavšalno navaja, da so stroški, ki jih je toženki priznalo sodišče prve stopnje, previsoki. Zakaj in kakšni bi morali biti ter na kakšni podlagi, pritožnica ne pojasni. Toženka je priglasila povrnitev 20 EUR po tar. št. 6000 in še 20 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ji je sodišče priznalo le polovico teh stroškov oziroma le enkrat 20 EUR po tar. št. 6002, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi toženke

13. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na lasten predlog za zaslišanje strank, ki ga je podala. Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne stranke ali priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. 3

14. Nasprotij v razlogih izpodbijane sodbe, ki jih navaja pritožnica, višje sodišče ne vidi. Ob tem pritožnica ne pove neposredno, katera naj bi ta nasprotja sploh bila. Sodišče prve stopnje je ugodilni del sodbe prepričljivo utemeljilo, pojasnilo, katere trditve in listine so podlaga, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, ob tem pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

15. Pritožbena navedba, da zapuščine po pokojnem, za katerega dolgove odgovarja toženka, sploh ni bilo, je izmišljena in v neposrednem nasprotju z listinami v spisu (priloga C 2). Iz izreka sklepa o dedovanju izhaja, da je zapuščina bila in da je toženka dedinja. Pritožnica pa ne trdi, da bi višina ugodilnega dela sodbe preseg(a)la vrednost podedovane zapuščine.

16. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Pritožnika s pritožbama nista uspela, z odgovoroma na pritožbi pa nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Ker je uspeh (tudi pritožbeni) deljen, je višje sodišče o stroških pritožbenega postopka odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe (165. člen ZPP).

1 Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), a v obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo.

2 Materialna legitimacija je stvar materialnega prava, ki ga sodišče uporabi in upošteva po uradni dolžnosti.

3 Glej odločitev VSL II Cpg 1132/2017 z 18. 5. 2018 in tam navedeno sodno prakso.