Appeal court quashes rejection of private prosecution due to lack of prior investigation and exceeding jurisdiction.

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

V določbah 277., 278 in 282. člena ZKP zunajobravnavni senat, kadar odloča o ugovoru zoper zasebno tožbo, nima podlage za zavrženje zasebne tožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, kolikor predhodno ni bila opravljena preiskava, prav tako pa se ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega senata ali sodnika na glavni obravnavi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani „ob reševanju“ (pravilno: odločanju) ugovora zagovornikov obdolženega A. A. zoper zasebno tožbo na podlagi prvega odstavka 278. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrgel zasebno tožbo, ki obdolženemu sicer očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1. Odločeno je bilo o stroškovni posledici (drugi odstavek 96. člena ZKP).

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se ugovor zoper zasebno tožbo zavrne.

3. Na pritožbo so odgovorili obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe C. iz K. ter predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pooblaščenec utemeljeno izpodbija razloge izpodbijanega sklepa, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločitev o zavrženju zasebne tožbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi sodišče zavrže zasebno tožbo, kolikor dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kar pomeni, da že iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja (zoper čast in dobro ime). Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da na ravni presoje opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni mogoče zaključevati, da trditve o denarnih sredstvih, ki naj bi jih zasebni tožilec namesto razdelitve avdio vizualnim umetnikom nakazal združenju B. v Š., že izhodiščno niso objektivno žaljive. V izjavi se namreč, kot pritožba pravilno ugotavlja, zrcali očitek o domnevno netransparentnem, celo nezakonitem ravnanju zasebnega tožilca v nasprotju z interesi oškodovanih upravičencev z naslova materialnih avtorskih pravic, kar bi na načelni ravni nedvomno moglo škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca kot zastopnika nosilcev avtorskih pravic. Pravno zmotno je sicer pritožbeno naziranje, da objektivna žaljivost izjave ni zakonski znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ-1, saj so inkriminirane tiste neresnične trditve, ki „lahko škodijo časti in dobremu imenu“, kar ni nič drugega kot pravni standard objektivne žaljivosti. S presojo senata, da v tem primeru ne gre za objektivno žaljivo izjavo, pa pritožbeni senat, kot rečeno, ne soglaša.

6. Prav tako utemeljena je pritožbena kritika, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, natančneje pri opredeljevanju o dimenzijah poročanja novinarja, informiranju javnosti, „sumih o nepravilnostih glede poslovanja zasebnega tožilca“, zlasti pa pri vrednotenju odsotnosti namena zaničevanja pri obdolžencu, prekoračilo pristojnosti, ki jih ima zunajobravnavni senat v ugovornem postopku. Navedeno razlogovanje izpodbijanega sklepa nima opore ne v določbah 277. in 278. člena ZKP, kjer je izrecno izključeno, da bi senat smel zavreči zasebno tožbo v posledici pomanjkanja dokazov za utemeljevanje suma glede predmeta obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), kolikor ni bila opravljena preiskava, niti v 282. členu ZKP, ki izključuje tudi pravico senata, da bi v ugovornem postopku obravnaval tista vprašanja, ki so pridržana dokazni oceni razpravljajočega senata ali sodnika v fazi glavne obravnave. Morebitno uveljavljanje dokaza resnice po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 (na pravno opredelitev očitanega dejanja sodišče ni vezano) in posledično ekskulpacijskih razlogov po tretjem odstavku 158. člena KZ-1, vključno s presojo zaničevalnega namena, je stvar vrednotenja obdolženčevega zagovora na glavni obravnavi, ne pa faze kontrole obtožbe.

7. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi pooblaščenca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Ob upoštevanju obrazloženih pravnih naziranj bo zunajobravnavni senat vnovič odločil o ugovoru zoper zasebno tožbo in se pri tem opredelil do pravnorelevantnih ter upoštevnih ugovornih navedb.