Appeal dismissed; extradition to Serbia upheld as both states prescribe minimum one-year prison terms for the charged offenses.

Pritožba zagovornika zahtevane osebe S.J. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pritožba si zmotno razlaga določbo prvega odstavka 7. člena Pogodbe, da se izročitev lahko dovoli samo za tista kazniva dejanja, za katera je po pravu obeh držav zagrožena kazen najmanj enega leta zapora, torej za tista kazniva dejanja, za katera je kot kazen v razponu določena minimalna kazen 1 leto zapora. 7. člen Pogodbe (kazniva dejanja, za katera se izročitev dovoli) namreč določa, da se izročitev zaradi kazenskega pregona dovoli samo za kazniva dejanja, za katera je po pravu države prosilke in tudi po pravu zaprošene države predpisana kazen zapora v trajanju najmanj enega leta ali se lahko izreče varnostni oziroma vzgojni ukrep za dobo, daljšo od enega leta. To pa pomeni, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točkah 1. in 18, da mora biti v obeh državah za kaznivo dejanje, predpisana kazen zapora v trajanju najmanj enega leta in ne zagrožena minimalna kazen 1 leto zapora ali se lahko izreče varnostni oziroma vzgojni ukrep za dobo, daljšo od enega leta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju senat) skladno z določbami 7. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (v nadaljevanju Pogodba) in določbami 522. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev S.J. organom Republike Srbije.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil zagovornik zahtevane osebe S.J., ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izročitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog države prosilke za izročitev zavrne, podredno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenemu sodišču še predlaga, da ju obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Pritožbeno sodišče zagovornika in zahtevano osebo S.J. ni obveščalo o seji pritožbenega senata, ker se o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni seji senata, saj se določba pravega odstavka 403. člena ZKP ne sklicuje na 378. člen ZKP. Po stališču sodne prakse pa se določba 378. člena ZKP o javni pritožbeni seji uporablja tudi v postopku pritožbe zoper sklep, s katerim je bil neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja izrečen varnostni ukrep po 70.a ali 70.b členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba si zmotno razlaga določbo prvega odstavka 7. člena Pogodbe, da se izročitev lahko dovoli samo za tista kazniva dejanja, za katera je po pravu obeh držav zagrožena kazen najmanj enega leta zapora, torej za tista kazniva dejanja, za katera je kot kazen v razponu določena minimalna kazen 1 leto zapora. 7. člen Pogodbe (kazniva dejanja, za katera se izročitev dovoli) namreč določa, da se izročitev zaradi kazenskega pregona dovoli samo za kazniva dejanja, za katera je po pravu države prosilke in tudi po pravu zaprošene države predpisana kazen zapora v trajanju najmanj enega leta ali se lahko izreče varnostni oziroma vzgojni ukrep za dobo, daljšo od enega leta. To pa pomeni, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točkah 1. in 18, da mora biti v obeh državah za kaznivo dejanje, predpisana kazen zapora v trajanju najmanj enega leta in ne zagrožena minimalna kazen 1 leto zapora ali se lahko izreče varnostni oziroma vzgojni ukrep za dobo, daljšo od enega leta.

6. Pritožba je v zmoti, ko navaja, da kaznivi dejanji, za kateri se zahteva izročitev S.J., in sicer zaradi pomoči h kaznivemu dejanju neutemeljenega izkazovanja zneska za povračilo davka in davčnega kredita iz drugega odstavka 173.a člena in kaznivega dejanja grožnje iz 138. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije ni kaznivo dejanje tudi po pravu Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijanega sklepa ugotovilo in zapisalo, da je pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Pogodbe oziroma 3. točke 522. člena ZKP izpolnjen, saj se dejanja, zaradi katerih se zahteva izročitev, in ki niso bila storjena na ozemlju Republike Slovenije (2. točka prvega odstavka 522. člena ZKP), kazniva tudi po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. Kaznivo dejanje je grožnje opredeljuje KZ-1 v 135. členu in kaznivo dejanje davčne zatajitve v 249. členu KZ-1.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo (točka 11), da ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni ali kazenskega pregona, saj se sklicuje na določbe KZ-1, in sicer 5. točko 92. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje izvršitve kazni zapora nastopi po preteku 6 let od obsodbe, če je bila določena kazen zapora do enega leta. Iz zahteve za izročitev izhaja, da je bil S.J. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 138. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije in mu je bila izrečena kazen zapora v trajanju 6 mesecev.

8. Pritožba sama pa pravilno ugotavlja, da sojenje v nenavzočnosti ni odklonilni pogoj v Pogodbi. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v prevod sodbe Temeljnega sodišča v Kuršumlji št. 2 K 96/14 z dne 16. 5. 2014 pravilno ugotovilo, da je bila glavna obravnava opravljena v njegovi navzočnosti, na pritožbeni seji pred Višjim sodiščem v Prokuplju pa je bil navzoč njegov zagovornik odvetnik G.T.

9. Nobenega dvoma ni, da je senat pravilno ugotovil skladnost z določbami 7. člena Pogodbe in določbami 522. člena ZKP, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev S.J. organom Republike Srbije. Zato je pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je sklep pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Izrek pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.