Supreme Court dismisses appeal for agricultural subsidy denial due to false invoices and lack of specific legal reasoning.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a first-instance court decision denying agricultural subsidies based on fraudulent invoices. The applicant argued that the lower court erred in applying material law but failed to provide specific legal reasoning or address the factual basis of the denial. The court held that the appeal was inadmissible because it did not identify a substantive legal error or procedural violation, merely contesting the factual findings regarding the falsity of the invoices.
Legislator headnote
AI generatedZakona o upravnem sporu (ZUS-1), 83. člen; 85. člen: An appeal is inadmissible if it merely contests factual findings without alleging a substantive violation of material law or a procedural error.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Revidentka v reviziji le splošno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, pri tem pa ne pojasni, s katero razlago materialnega prava in s katerim stališčem ob njegovi uporabi je v konkretnem primeru povzročilo nezakonitost izpodbijane sodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33121-139/2011/59 z dne 2. 4. 2015, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnice za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-139/2011/11 z dne 26. 4. 2012. Navedena nepovratna javna sredstva je tožena stranka tožnici dodelila za sofinanciranje iz Ukrepa 312: podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij na podlagi javnega razpisa v dvofaznem postopku. V tem upravnem postopku je bila glede upravičenosti tožnice do sredstev predhodno izdana odločba z dne 26. 4. 2012, ki je določala najvišji znesek sofinanciranja v višini do v višini 191.321,20 EUR, skladno s to odločbo in javnim razpisom pa je odločala o upravičenosti zahtevka za izplačilo navedenih sredstev.
2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka zavrnila zahtevek na podlagi 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ker je bilo po opravljeni kontroli na kraju samem kot tudi po administrativni kontroli ugotovljeno, da je tožnica s predloženimi računi ustvarila lažne pogoje, potrebne za pridobitev zahtevanih izplačil. Po določbi osmega odstavka 4. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 (v nadaljevanju Uredba) pa se v takem primeru plačilo upravičencu ne izplača. Tožena stranka je svoje ugotovitve utemeljila z razlogi v izpodbijani odločbi, na katero se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnica (v nadaljevanju revidentka) revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.
K I. točki izreka:
4. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, 1 ker gre v obravnavani zadevi za odločanje o dokončnem upravnem aktu, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.
7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da so bili toženi stranki predloženi računi, s katerimi je revidentka ustvarila lažne pogoje, potrebne za pridobitev zahtevanih izplačil. Tako so bili računi, izdani s strani J. K., s.p.(št. 27/2013 z dne 8. 8. 2013 v višini 283.995,28 EUR) in D. P., s.p. (št. 6 z dne 3. 5. 2013 v višini 22.680,00 EUR in št. 7 z dne 3. 5. 2013 v višini 3.654,00 EUR) fiktivni. To je utemeljila s tem, da računi niso bili zavedeni v poslovnih knjigah teh subjektov in tudi na podlagi preverjanj v postopku niso odražali resničnega dejanskega stanja in nastalih stroškov.
8. Revidentka v reviziji le splošno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, pri tem pa ne pojasni, s katero razlago materialnega prava in s katerim stališčem ob njegovi uporabi je v konkretnem primeru povzročilo nezakonitost izpodbijane sodbe. Iz revizije je mogoče razumeti le, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo osmi odstavek 4. člena Uredbe, vendar pa le zato, ker naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno (ker naj bi bila investicija v celoti izvršena). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bila navedena določba pravilna podlaga za odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje in da je bila uporabljena v pravilni vsebini, očitek pa se nanaša zgolj na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni upoštevni revizijski razlog.
9. Revidentka tudi ne pojasni, v čem je podana bistvena kršitev pravil postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj se sklicuje zgolj na to, da sodišče prve stopnje z njene strani zatrjevanih trditev (ki jih označuje kot "ugotovitve") ni upoštevalo. To pa je po vsebini ponovno zgolj revizijsko neupoštevni očitek nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato zgolj na podlagi navedenih navedb revidentke ob obravnavi revizije Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka s strani sodišča prve stopnje.
10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
K II. točki izreka:
11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.