Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on debt and refused discretionary assessment due to lack of evidence.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prosti preudarek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128679/2016 z dne 9. 12. 2016 v veljavi, tako da je toženec dolžan tožniku plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2016 dalje ter povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 158,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, svojega sodelovanja pa nista pravno formalno uskladili. D.P. poslovnega razmerja v smislu tihega partnerstva ne zanika, saj je iz določenih ugotovljenih razlogov tudi bila ustanovljena gospodarska družba. Sodišče prve stopnje tudi ne dvomi v določena vlaganja toženca in njegovega očeta v zvezi z zagonom poslovanja pizzerije v Kopru, le da toženec ni uspel konkretno izkazati z nobeno listino svojega temelja dviga gotovine, prav tako iz izpovedi priče V. upravičenost dviga ne izhaja iz poslovnih knjig. Zato je odločitev, kot izhaja iz izreka, v nasprotju z obrazložitvijo. Nenazadnje je upravičenost ravnanja toženca treba ugotavljati v skladu z njegovim statusnim položajem, saj je zasedal mesto direktorja in je bil za poslovanje na računu družbe tudi pooblaščen. Sodišče bi upravičenost dviga gotovine glede na statusno upravičenost in vložke, po višini lahko utemeljevalo tudi po prosti presoji in v skladu z načelom pravičnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Nepotrebno in neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje sodelovanja pravdnih strank kot "tihih družbenikov". Že sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ustanovitev tihe družbe z uvedbo sprememb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) od 28. 7. 2012 ni bila več mogoča, tihe družbe, ki so eventuelno obstajale pred 28. 7. 2012, pa so z navedenim dnem prenehale.

7. Toženec neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je ta razumna in prepričljiva. Dejstva, ki jih izpostavlja v pritožbi (da toženec ni imel izkazanega temelja za dvig gotovine in upravičenost naj ne bi izhajala iz poslovnih knjig) ne morejo vzbuditi resnega dvoma o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek, da sodišče ni ugotavljalo upravičenosti ravnanja toženca po njegovem statusnem položaju, je brez podlage, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo statusni položaj toženca (35 dni je bil prokurist), kot tudi to, da je dvig denarja z računa opravljen za njegove lastne potrebe in ne potrebe družbe. Za katere stroške oziroma za kakšen namen naj bi toženec sredstva dvignil, namreč slednji ni z ničemer izkazal, kot je zaključilo že sodišče prve stopnje in glede tega niti pritožba ne pove ničesar drugega kot to, da bi sodišče upravičenost dviga lahko utemeljevalo po prosti presoji in v skladu z načelom pravičnosti.

8. Načelno je treba pritrditi stališču pritožbe, da sodišče lahko odloči z uporabo prostega preudarka, vendar navedeno ne more razbremeniti stranke njene dolžnosti, da predloži dokaze. Velja, da morajo stranke navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Prosti preudarek torej ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva. 216. člen ZPP je lahko metoda ugotavljanja materialne resnice, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, samo pod pogojem, da je pravdna stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila adekvatne dokazne predloge. Vendar je v tej zadevi situacija drugačna. Toženec dokazov ni ponudil, zato tudi ni možnosti, da sodišče odloči po prostem preudarku.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. V pritožbenem postopku toženec ni uspel, zato krije sam svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).