Appeal dismissed; plaintiff failed to challenge known land registry restrictions during first instance proceedings.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 986,73 EUR.

[JEDRO]

Ker je pritožnik vedel, da sodišče prve stopnje pravdnih strank ni zaslišalo, ker je prebralo njuni pisni izjavi, je bil razlog za neizvedbo neposrednega zaslišanja strank pritožniku takoj znan. Zatrjevano kršitev pravil postopka bi lahko uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storil, je taka pritožbena graja prepozna.

Pritožnik je tožbo za ugotovitev lastninske pravice temeljil na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje mu je pravilno odgovorilo, da ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastninske pravice na originarni način, zgolj ta pa je v tej pravdi pomemben način pridobitve lastninske pravice.

Neprerekana ugotovitev je, da bi se desetletno priposestvovalno obdobje izteklo 10. 5. 2004, če bi bil pritožnik dobroverni lastniški posestnik. To pa ni bil, ker je bila ves ta čas, to je od 31. 12. 1991 pa vse do 7. 3. 2008, v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved obremenitve in odsvojitve nepremičnin. Sedanje stanje posesti ni pomembno, ker se je 7. 5. 2014 nad toženo stranko začel postopek osebnega stečaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I.) zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na točno določenih nepremičninah, s sodbo pa (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice na istih nepremičninah ter (III.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.528,05 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitve pravil postopka (sodišče je opustilo zaslišanje obeh strank postopka) in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s priposestvovanjem.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je opozorila na prepozno uveljavljanje zatrjevane kršitve pravil postopka. Tožeča stranka je vedela za prepoved razpolaganja z nepremičninami v času od leta 1991 do 2008, zato je vedela, da ne more postati lastnica preostale ½ nepremičnin. Zato tožeča stranka od 10. 5. 1994, ko je bila sklenjena razdelilna pogodba, na nepremičninah ni mogla izvajati zakonite, dobroverne in lastniške posesti.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka)

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je pritožnik (tožeča stranka) zahteval ugotovitev obstoja izločitvene pravice na določenih nepremičninah. Ker je sodišče prve stopnje zavrženje tožbe obrazložilo popolno in pravilno (glej razloge v 10. točki obrazložitve), pritožnik pa v tem delu ne uveljavlja nobenih konkretnih razlogov, je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ti niso podani. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka izreka)

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve pravil postopka, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je pritožbena graja neizvedbe dokaza z zaslišanjem strank prepozna. Sodišče prve stopnje je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo (26. 10. 2016) strankama naložilo, da predložita izjavi strank v skladu z 236.a člena ZPP. Takega sklepa nobena od pravdnih strank ni prerekala (ne na tem ne na kasnejšem naroku). Na kasnejšem, drugem naroku za glavno obravnavo (11. 1. 2017) je sodišče prve stopnje ti izjavi (poleg ostale listinske dokumentacije v spisu) prebralo in zavrnilo dokaz z neposrednim zaslišanjem strank. Tudi temu pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. V sodni praksi višjih sodišč je sicer zavzeto stališče, da se 236.a člena ZPP za zaslišanje stranke ne uporablja (primerjaj VDSS, sklep Pdp 968/2016 z dne 13. 4. 2017), vendar pa hkrati velja tudi prvi odstavek 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka na kršitve pravil postopka opozoriti takoj, vsekakor pa že pred sodiščem prve stopnje. Ker je pritožnik vedel, da sodišče prve stopnje pravdnih strank ni zaslišalo, ker je prebralo njuni pisni izjavi, je bil razlog za neizvedbo neposrednega zaslišanja strank pritožniku takoj znan. Zatrjevano kršitev pravil postopka bi lahko uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storil, je taka pritožbena graja prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Že to je zadoščalo za zavrnitev pritožbe. Višje sodišče je vseeno odgovorilo še na nadaljnje pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožnik navaja, da bi se sodišče z izvedbo obeh omenjenih dokazov lahko celovito prepričalo o okoliščinah sklenitve pravnega posla, njegove overitve in njegove izpolnitve, glede izvrševanja posesti na teh nepremičninah, ter še, da bi lahko tako ugotovilo, od kdaj do kdaj ima pritožnik nepremičnine v svoji posesti in na kakšni podlagi.

8. S tem pritožnik ne more uspeti. Ta dejstva namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila sporna, sodišče prve stopnje pa je za nekatera od njih tudi pravilno povedalo, da niso odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je nesporna dejstva povzelo v 5. točki obrazložitve. Ker tega pritožnik izrecno ne napada, višje sodišče teh razlogov ne ponavlja. Pritožnik je tožbo za ugotovitev lastninske pravice temeljil na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje mu je pravilno odgovorilo, da ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastninske pravice na originarni način, zgolj ta pa je v tej pravdi pomemben način pridobitve lastninske pravice, glede na 2. točko prvega odstavka 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 310. člena in 2. točko prvega odstavka 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

9. Predvsem pa pritožba ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje pridobitve dobroverne lastniške posesti in njenega trajanja. Da je pravna podlaga za lastniško posest razdelilna pogodba z dne 10. 5. 1994, ki je bila 7. 7. 1994 sodno overjena (ni pa bila nikoli izvedena v zemljiški knjigi), ni sporno. Tudi ni sporno, da vpis lastninske pravice na pritožnika ni bil izveden. Nadalje ni prerekana ugotovitev, da bi se desetletno priposestvovalno obdobje izteklo 10. 5. 2004, če bi bil pritožnik dobroverni lastniški posestnik. To pa ni bil, ker je bila ves ta čas, to je od 31. 12. 1991 pa vse do 7. 3. 2008 (glej l. št. 35), v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved obremenitve in odsvojitve nepremičnin. Pritožbeno tudi ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik za to prepoved ves čas vedel; vedel je, da zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve na strani tožene stranke ne more postati lastnik stvari (primerjaj druga odstavka 28. in 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, pa tudi prvi odstavek 30. člena ZTLR v zvezi s 269. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ, po 7. 3. 2008 pa še prvi odstavek 45. člena SPZ). Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tega dejstva pritožnik v postopku na prvi stopnji ni niti prerekal. V pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2015 je le v sedanjiku zatrjeval, da zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve ni, kar pa ni pomembno, ker sedanje stanje ni pomembno (dne ... 5. 2014 pa se je nad toženo stranko začel postopek osebnega stečaja).

10. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je pritožnik vedel za prepoved odtujevanja, oprlo tudi na pritožnikovo izjavo v postopku I P 76/2011. Uporabi tega dokaza pritožnik v pritožbi v ničemer ne nasprotuje, sodišče prve stopnje pa je v 13. točki tudi pojasnilo, zakaj je ta dokaz dopusten.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Stroški so odmerjeni na podlagi stroškovnika v odgovoru na pritožbo (list. št. 102), ki je skladen z Zakonom o odvetniški tarifi, zato je podrobnejša obrazložitev odpadla.