Appeal allowed; first instance wrongly applied property law instead of possession protection for easement holder.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Sprememba je bolj redakcijske in ne vsebinske narave, saj se je opustila odvečna odločba o posesti pravice stvarne služnosti, ker je ta pojmovno zajeta že v natančneje določeni soposesti stvari.

Priznavanje soposesti tistemu, ki skupaj z drugimi poseduje stvar ali izključno poseduje le del stvari, vključuje položaj tistega, ki je dejansko uporabil nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana delna oblast nad stvarjo, pri čemer zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), ni pomembno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da ga je toženec motil v neposredni posesti služnostne pravice poti na parceli št. 639/4 k. o. X, s tem, da je postavil na traso poti osebni avto Citroen C5 tako, da je bila pot neprevozna. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja poti po parceli št. 639/4 z odstranitvijo osebnega avtomobila in prepovedjo nadaljnjega motenja. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti stroške postopka v višini 494,62 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga njeno razveljavitev. Opozarja, da dejstvo, da služnostna pravica ni vpisana v zemljiško knjigo, ne pomeni, da bi kdorkoli tretji lahko preprečeval ali oviral nemoteno izvajanje služnosti, če jo lastnik služečega zemljišča priznava. V postopku je predlagal zaslišanje lastnika parcele 639/4, k. o. X, F. M., ki je služnost poti vedno spoštoval in tožniku služnostne pravice ni oporekal. Pot uporablja že vse od nakupa parcele 639/3 v letu 1967 in mu je bila pokazana kot edini dostop do njegove parcele. Pot je tudi vzdrževal. Toženec vse do odmere 6. 10. 2016 ni nikdar posegal v služnostno pravico, čeprav je tožnik po navedeni poti zvozil več kot 100 m3 lesa, zlasti v žledolomu v letu 2008, pa tudi sedaj ima ob vstopu na svojo parcelo 639/4 zloženih okoli 10 m3 drv. Teh ne more odpeljati, ker mu toženec to preprečuje s poseganjem v služnostno pot. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je tožnik služnost vse od 6. 10. 2016 nemoteno izvrševal in da mu nadaljnje izvrševanje služnosti z dejanji preprečuje prav toženec, ki tudi posega v lastninsko pravico lastnika služečega zemljišča F. M. S svojim ravnanjem si skuša izboljšati pravni položaj v nepravdnem postopku zaradi sodne določitve meje, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kamniku pod opr. št. N 23/2017. Tako je prav toženec tisti, ki zlorablja procesne pravice. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, zato tožba ni nesklepčna. Poseganje toženca je podkrepljeno s predlaganimi dokazi, ki bi pripeljali do ustreznega zaključka, če bi bili izvedeni.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je spor presojalo po določilu 212. člena SPZ in podlago tožbenega zahtevka iskalo v varstvu služnostne pravice, namesto da bi se ukvarjalo s posestnim varstvom. Tožnik je namreč tožbo vložil zaradi motenja posesti, v zvezi s tem podal vse odločilne trditve in tudi predlagal izdajo sklepa z ugotovitvijo motilnega ravnanja, vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja in prepovedjo nadaljnjega motenja.

6. Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. 1 Sprememba zakonodaje na tem področju je namreč bila bolj redakcijske in ne vsebinske narave, saj se je opustila odvečna odločba o posesti pravice stvarne služnosti, ker je ta pojmovno zajeta že v natančneje določeni soposesti stvari. Priznavanje soposesti tistemu, ki skupaj z drugimi poseduje stvar ali izključno poseduje le del stvari (25. člen SPZ), namreč vključuje položaj tistega, ki je dejansko uporabil nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana delna oblast nad stvarjo, pri čemer zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), ni pomembno. V konkretni zadevi tožbene trditve temu ustrezajo, saj je tožnik trdil, da uporablja pot po parceli 639/4, k. o. X, toženec pa mu posest na tej poti moti (s parkiranjem svojega avtomobila), zato zahteva zaščito posestnega varstva. Glede na navedeno o nesklepčnosti tožbe ni mogoče govoriti. Sklicevanje na služnostno pravico zahtevanemu varstvu ne daje drugačne vsebine, saj se izvršba takšne nedenarne terjatve vselej opravlja na enak način, neodvisno od okoliščine, ali jo izvršilni naslov priznava v okviru posesti stvari ali pravice (224. do 229. člen ZIZ). Omemba služnostne pravice tako po prejšnji kot sedanji zakonodaji ne predstavlja bistvenega dodatka tožbenega predloga.

7. Ker sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno napačnega izhodišča, da gre v konkretnem primeru za konfesorno varstvo, sploh ni ugotavljalo zatrjevanih odločilnih dejstev v zvezi z motenjem tožnikove soposesti parcele 639/4, k. o. X, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju tožbo tožnika obravnava kot posesorno in ugotovi obstoj predpostavk za posestno varstvo, izvede dokazni postopek ter nato o zahtevku vsebinsko odloči.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Primerjaj odločbe višjih sodišč VSL sklep II Cp 4307/2009, VSL I Cp 3297/2012, VSC Cp 61/2018, VSL I Cp 4410/2009, VSL II Cp 1321/2010.