Appeal dismissed; late-found property distributed per original will, not requiring new inheritance share.

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Ker je dedinja zahtevala nujni dedni delež na dodatno najdenem premoženju, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je ugotavljalo, kakšna je bila volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora tudi glede pozneje najdenega premoženja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pok. A. A., umrlem ..., poleg premoženja, ugotovljenega s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča na Jesenicah O 266/49 z dne 22. 8. 1949, spadata tudi parceli 1252 in 1253, k. o. X, obe do celote ter odločilo, da ju deduje zapustnikov sin B. B. Nadalje je ugotovilo, da je zapustnikova vnukinja C. C. uveljavljala nujni delež, ki znaša 1/8 zapuščine ter da ji je dedič B. B. dolžan izplačati denarno vrednost njenega nujnega dednega deleža 4.302,00 EUR v roku 12 mesecev po pravnomočnosti tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zemljiški knjigi je odredilo, da po pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju vknjiži lastninsko pravico v korist dediča B. B. Ugotovilo je vrednost dodatno najdenega premoženja 34.416,00 EUR ter dedičema odmerilo sodno takso v sorazmerju z višino podedovanega premoženja.

2. Dedič B. B. v pritožbi navaja, da se s takšno odločitvijo ne strinja, ker sodišče ni upoštevalo, da sta bili parceli v zapuščinskem postopku O 266/1949 Okrajnega sodišča na Jesenicah pomotoma izpuščeni in jih je pritožnik že takrat podedoval kot sestavni del zaščitene kmetije. Poleg tega ni upoštevalo volje dedičev, da on prevzame celotno zapuščino v svojo last, tudi obe očitno pomotoma izpuščeni parceli. Zapustnikova hči D. D. je bila v zapuščinskem postopku dokončno poplačana v obliki volila. Zato sodišče ni imelo podlage odločiti, da mora izplačati nujni dedni delež C. C. Za izračun nujnega dednega deleža sodišče ne bi smelo upoštevati vrednost parcel po GURS, ker je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo in ker vrednost navedenih parcel še zdaleč ni takšna, kot izhaja iz množičnega vrednotenja nepremičnin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku odločalo o pozneje najdenem premoženju zapustnika A. A., umrlega ..., ki obsega parceli št. 1252 in 1253, k. o. X. Po trditvah pritožnika sta navedeni parceli že sedaj sestavni del njegove zaščitene kmetije, ki jo je podedoval s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča na Jesenicah O 266/49 z dne 22. 8. 1949, saj naj bi bili pomotoma izpuščeni iz sklepa o dedovanju po pokojnem očetu.

5. Predlagani dodatni sklep o dedovanju je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem se razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Predmet dedovanja po sklepu o dedovanju O 266/49 pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah je bilo posestvo zapustnika, ki je obsegalo vse nepremičnine v vl. št. 12, k. o. Y, medtem ko sta sporni parceli na področju k.o. X. Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče na podlagi listin v spisu, je celotno premoženje zapustnika takrat na podlagi dednega dogovora podedoval njegov sin B. B. – pritožnik, vendar je zapustnikova hči D. D. prejela, sicer res v obliki volila, 1000 m2 zemljišča parc. št. 171 ter 5 m3 lesa. Ker je dedinja C. C. zahtevala nujni dedni delež na dodatno najdenem premoženju, je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo stališča sodne prakse, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cp 2252/2016 ter ravnalo prav, ko je ugotavljalo, kakšna je bila volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ugotovilo je, da je bila v tem zapuščinskem postopku, upoštevajoč vsebino dednega dogovora in dejstvo, da glede uveljavljanja nujnega deleža ni ničesar posebej zapisanega, dedinja D. D. s prejetim volilom takrat dejansko poplačana v obsegu njenega nujnega dednega deleža. Ker pa to ne velja za kasneje najdeno premoženje, je njena dedinja C. C. zato upravičena uveljavljati denarno vrednost nujnega deleža na podlagi določbe 14. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni oceni višine nujnega dednega deleža, ki ga mora pritožnik izplačati dedinji C. C. Vrednost parcel, ki so predmet dodatnega sklepa o dedovanju, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo z vpogledom v javne podatke Geodetske uprave Republike Slovenije, dostopne na spletnem portalu. Gre za posplošeno tržno vrednost, določeno s postopki in metodami množičnega vrednotenja nepremičnin (3. člen Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin – ZMVN). Pritožnik se v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju sam sklicuje na vrednost parcel po podatkih GURS, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (za parcel 1252 znesek 7.065,00 EUR, za parcelo 1253 pa 27.351,00 EUR, skupaj za obe 34.416,00 EUR). V postopku ni zatrjeval nižje vrednosti parcel, niti ni predlagal dokaza s cenitvijo z izvedencem gradbene stroke. Zato je vrednotenje po podatkih GURS v konkretnem primeru ustrezna podlaga za ugotavljanje vrednosti premoženja, ki je predmet dodatnega sklepa o dedovanju in tudi najbolj ekonomičen način ugotavljanja vrednosti te zapuščine. Pritožbeno sklicevanje na ustavno odločbo U–I–313/13, je nerelevantno, saj je Ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin le, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčevanja nepremičnin.

7. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v zapuščinskem postopku subsidiarno uporablja na podlagi določbe 163. člena ZD).