Supreme Court dismisses claim for co-ownership by cohabiting partners due to lack of legally recognized cohabitation status.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.964,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Zahtevke iz naslova skupnega premoženja lahko zunajzakonska partnerja uspešno uveljavljata šele tedaj, ko se je njuna življenjska skupnost razvila v pravno priznano zunajzakonsko skupnost, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Odločbe, ki jih citira revizija, z obravnavano zadevo niso primerljive. Na dednopravnem področju zakon namreč izrecno določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je (med drugim) njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Tudi pri razlagi določbe četrtega odstavka 180. člena OZ je v ospredju čustvena vsebina odnosov, ki jo mora dosegati trajna življenjska skupnost, in mnogo manj ostale prvine takšne življenjske skupnosti. Razlogov za primerljivo rahljanje pogojev za obstoj zunajzakonske zveze pri vprašanju nastajanja skupnega premoženja ni.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je dne 5. 9. 2012 vložil tožbo na ugotovitev, da je solastnik nepremičnine ID znak ... do 1/2, in da je dolžna toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini na tožnika vpisala lastninska pravica do 1/2; podredno pa je zahteval, da mu toženka plača znesek 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Zahtevano naj bi mu pripadalo na podlagi ustvarjanja skupnega premoženja v času zunajzakonske zveze s toženko, oz. na podlagi vlaganj tožnika v nepremičnino.

2. Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Ugotovilo je, da je bil tožnik do 2. 6. 2008 v zakonski zvezi, zato do tega datuma ni mogel veljavno vzpostaviti zunajzakonske skupnosti s toženko. Zato nepremičnina, ki se je gradila med letoma 2003 in 2006, ne more biti njuno skupno premoženje. Odločilo je, da je primarni zahtevek za ugotovitev solastnega deleža in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nesklepčen glede na trditve tožnika o obstoju skupnega premoženja pravdnih strank na podlagi originarne pridobitve lastninske pravice. Sodišče je tudi odločilo, da zahtevek ni utemeljen na podlagi vlaganj v nepremičnino (po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), saj tožnik ni dokazal obstoja tovrstnega dogovora. Glede podrednega obogatitvenega zahtevka je sodišče prav tako ugotovilo pomanjkljivo trditveno podlago glede tožnikovih vlaganj v nepremičnino in glede vrednosti same nepremičnine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in je revizijsko sodišče nanj vezano, je mogoče strniti v naslednje točke:

− toženka je postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 1999 in je na tej podlagi vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi;

− gradnja hiše je potekala od leta 2003 do 2006; hišo je toženka zgradila z lastnimi sredstvi, med drugim z zadolževanjem pri banki, tudi s kreditno pogodbo, pri kateri je bil tožnik porok, a vse obveznosti iz nje odplačuje toženka sama;

− verjetno je, da je med pravdnima strankama obstajala osebna vez in tudi, da sta določen čas živela skupaj, vendar ne v takšnem trajanju, kot je trdil tožnik;

− tožnik je bil v zatrjevanem obdobju v zakonski zvezi z drugo osebo, ta zakonska zveza pa je bila pravnomočno razvezana s sodbo z dne 2. 6. 2008.

Povzetek revizijskih navedb

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Napačno naj bi bilo stališče nižjih sodišč, da do formalne razveze tožnika v letu 2008 ne more obstajati skupnost tožnika in toženke. Zakonska zveza z bivšo ženo naj bi obstajala samo še na papirju. Sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2248/2009, po kateri zakonska zveza brez vsebine ne predstavlja zadržka za priznanje odškodnine zunajzakonskemu partnerju po 180. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2179/2013, ki je pravico do dedovanja priznalo zunajzakonskemu partnerju, ki ni bil formalno razvezan. Glede nesklepčnosti zahtevka navaja, da je določena pravica na stvari, tudi ko gre za pravico iz skupnega premoženja zakoncev, lahko pridobljena tako originarno kot derivativno. Zato se pridobivanje lastninske pravice na stvareh, ki prestavljajo skupno premoženje, ne razlikuje od pridobivanja posebnega premoženja zakoncev, saj lahko zakonca s tretjimi sklepata katerekoli pravne posle (in tako na izvedeni način pridobita lastninsko pravico). Glede podrednega zahtevka tožnik navaja, da sta s toženko živela skupaj in je nedvomno vložil sredstva in delo v izgradnjo stanovanjske hiše, zato bi sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil obseg in vrednost opravljenih del.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in od tožnika zahteva plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

9. Revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Po zakonu 1 morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti izpolnjeni trije pogoji: da obstaja med partnerjema življenjska skupnost, da traja ta skupnost dalj časa, in da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost neveljavna. Pridržek obstoječe zakonske zveze (20. člen ZZZDR), je razlog za neobstoj zunajzakonske zveze v obravnavanem primeru. Zahtevke iz naslova skupnega premoženja lahko zunajzakonska partnerja uspešno uveljavljata šele tedaj, ko se je njuna življenjska skupnost razvila v pravno priznano zunajzakonsko skupnost, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Odločbe, ki jih citira revizija, z obravnavano zadevo niso primerljive. Na dednopravnem področju zakon namreč izrecno določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je (med drugim) njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. 2 Tudi pri razlagi določbe četrtega odstavka 180. člena OZ je v ospredju čustvena navezanost in mnogo manj ostale prvine takšne življenjske skupnosti. 3 Razlogov za primerljivo rahljanje pogojev za obstoj zunajzakonske zveze pri vprašanju nastajanja skupnega premoženja ni.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Tudi če sta zakonca lastninsko pravico od tretje osebe pridobila na pravnoposlovni podlagi, gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Tožnikova tožba bi bila sklepčna le, če bi tožnik obenem zatrjeval in uveljavljal svoj delež na skupnem premoženju in njegovo delitev skladno z predpisi, ki urejajo zakonska razmerja. Tudi s pravilno postavljenim zahtevkom pa ne bi mogel uspeti glede na ugotovljeno dejstvo, da med pravdnima strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti.

11. Glede zavrnitve zahtevka na podlagi povrnitve vlaganj po prvem odstavku 48. člena SPZ in 190. člena OZ tožnik s sklicevanjem na zatrjevane dejanske okoliščine primera (da sta pravdni stranki živeli skupaj in posledično nedvomno vložili sredstva in delo k izgradnji stanovanjske hiše) nasprotuje dokazni oceni, ki sta jo opravili nižji sodišči. Revizija iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede (ne)postavitve izvedenca ustrezne stroke pa je tožniku že sodišče druge stopnje izčrpno obrazložilo, da so bile njegove navedbe o oceni vrednosti vlaganj nedosledne, denarni prispevki in druga vlaganja pa nekonkretizirani do te mere, da dokazovanje z izvedencem, ki bi ocenil povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, ni bilo možno.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

13. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 2.964,60 EUR. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) in toženki priznalo stroške nagrade za postopek z odgovorom na revizijo (tar. št. 3300) v višini 2390,00 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje ali tiskanje (tar. št. 6000) v višini 20,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, povišano za 22% DDV.

1 12. člen ZZZDR.

2 Prvi odstavek 22. člena Zakona o dedovanju.

3 Enako sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 461/99.