Administrative court dismissed appeal on agricultural land sale, citing declaratory nature of farmer status decisions and procedural violations.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Odločba o priznanju statusa kmeta ima deklaratorno naravo, kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. Deklarativna odločba zato praviloma učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno dejstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se odobri pravni posel - kupno pogodbo z dne 8. 4. 2016, ki sta ga sklenila A.A. (tožnik) kot kupec in B.B. kot prodajalec, katere predmet so nepremičnine parc. št. 3004, 3007, 3011, 3016, 3101 in 3126, vse k. o. ... (1. točka izreka); da se odobri pravni posel, ki sta ga sklenila C.C. kot kupec in B.B. kot prodajalec, katerega predmet so nepremičnine parc. št. 3128, 3129 in 3130, vse k. o. ... (2. točka izreka); da se zavrne odobritev pravnega posla - kupne pogodbe z dne 8. 4. 2016 med A.A. kot kupcem in B.B. kot prodajalcem, katerega predmet so nepremičnine parc. št. 3128, 3129 in 3130, vse k. o. ... (3. točka izreka); da se zavrne odobritev pravnega posla med C.C. kot kupcem in B.B. kot prodajalcem, katerega predmet je nepremičnina parc. št. 3126 k. o. ... (4. točka izreka); da se zavrne odobritev pravnega posla med D.D. kot kupovalko oziroma E.E. in B.B. kot prodajalcem za tam navedene nepremičnine iz k. o. ... (5. in 6. točka izreka) ter da ni bilo stroškov postopka (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je prodajalec po postopku iz 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) podal ponudbo za prodajo nepremičnin parc. št. 3004, 3007, 3011, 3016, 3101, 3126, 3128, 3129 in 3130, vse k. o. ... in da so ponudbo pravočasno sprejeli D.D. za parc. št. 3101, C.C. za parc. 3126, 3128, 3129 in 3130 ter tožnik in E.E., vsak za vsa zemljišča. C.C. in tožnik sta se sklicevala na prednostno pravico kmeta, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki je na prodaj, E.E. na prednostno pravico kot drug kmet, D.D. pa prednostne pravice ni uveljavljala. Glede na obliko ponudbe za prodajo navedenih zemljišč je odločal o vsakem zemljišču posebej. Ugotovil je, da je tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva, v okviru katerega se obdeluje 14,5868 ha zemljišč, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, ki mejita na zemljišči parc. št. 3004 in 3007 ter da je kmetijska dejavnost njegova glavna dejavnost, saj je v letu 2015 pridobil pretežni del dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Za C.C. je ugotovil, da je nosilec kmetijskega gospodarstva, v okviru katerega se obdeluje 5,2194 ha zemljišč, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, ki mejita na zemljišča parc. št. 3128, 3129 in 3130 ter da je kmetijska dejavnost njegova glavna dejavnost, saj je v letu 2015 pridobil pretežni del dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Odločitev glede zemljišč parc. št. 3004 in 3007 (glede tožnika) ter 3128, 3129 in 3130 (glede C.C.) je sprejel glede na njuno predkupno upravičenje kot kmetov mejašev, glede parc. št. 3126 je ob enakem položaju tožnika in C.C. upošteval izbiro prodajalca, glede preostalih zemljišč pa, da preostala vlagatelja ne izkazujeta statusa predkupnega upravičenca.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe. V obrazložitvi se med drugim sklicuje tudi na podatke v prvostopenjskem upravnem spisu, iz katerih izhaja, da je vrednost kmetijske proizvodnje na kmetiji C.C. za leto 2015 ocenjena na 13.449,33 evrov, pri čemer ostali dohodki znašajo približno 8.000 evrov, kar pomeni, da mu kmetijska dejavnost pomeni pomemben in glavni vir dohodkov. Sklicuje se še na pravnomočno odločbo o priznanju statusa kmeta z dne 14. 4. 2016 in pojasnilo C.C., da družinsko kmetijo obdeluje skupaj z ženo in otroki.

4. Tožnik tožbo vlaga zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe in v njej opozarja, da je toženka odločila na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), čeprav prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal dejanskega stanja v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, to je, da nasprotna stranka ne obdeluje sama kmetije in da je tudi zato njen dohodek iz kmetijske dejavnosti oziroma izračun kmetijske proizvodnje za leto 2015 napačen. Ker o teh tožnikovih navedbah in trditvah prvostopenjska odločba nima razlogov, naj bi prvostopenjski organ ne le zagrešil bistveno kršitev postopka, saj se odločba ne da preizkusiti, temveč tudi sam dejanskega stanja ni ugotovil popolno in pravilno, saj teh okoliščin z ničemer ni preverjal. Stranka z interesom naj bi se o teh okoliščinah prvič izjavila šele v odgovoru na pritožbo. Trdi, da so pojasnila v odgovoru na pritožbo prepozna, zato je toženka s tem, ko se je v drugostopenjski odločbi nanje oprla, bistveno kršila pravila postopka. Navaja še, da se o trditvah nasprotne stranke ni imel možnosti izjaviti, saj zanje vse do prejema toženkine odločbe ni vedel, in zato uveljavlja kršitev pravice do izjave. Dodaja, da je na prvi stopnji navedel, da večji del kmetije obdelujejo najemniki zemljišč nasprotnega udeleženca, „kar pa je bilo v zapisnik zapisano tako kot je“, ter da so drugi tudi tretje osebe, ki niso družinski člani, zaradi česar naj bi tudi ves čas nasprotoval pravilnosti izračuna kmetijske pridelave za stranko z interesom. Izpodbijana odločitev pa je tudi iz tega razloga nepravilna.

5. Sodišče je tožbo vročilo toženki ter strankama z interesom B.B. in C.C.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da se kot neutemeljena zavrne, in med drugim navaja, da so bile tožnikove pritožbene navedbe o nepravilnem izračunu kmetijske proizvodnje za stranko z interesom nekonkretizirane ter da ne v pritožbi, niti v tožbi ni navajal dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivala na ugotovitev, da ima C.C. status kmeta, zaradi česar nobeden od organov ni podvomil v pridobljene izkaze FURS in kmetijskih svetovalnih služb, odločbo o statusu kmeta ter izpiske iz registra kmetijskih gospodarstev.

7. Stranka z interesom C.C. se v odgovoru na tožbo med drugim sklicuje na odločbo z dne 14. 4. 2016, s katero mu je bil priznan status kmeta. Strinja se z izračunom vrednosti kmetijske proizvodnje. Prilaga izpis iz registra kmetijske gospodarske dejavnosti. Dodaja, da je njegova kmetija zaščitena, da jo obdeluje skupaj z ženo ter sinom in njegovo družino, na sina pa namerava kmetijo tudi „prepisati“. Iz priloženega izpisa iz registra naj bi bilo tudi razvidno, katera zemljišča obdelujejo in da je bil pravilno izračunan prihodek kmetije.

8. Stranka z interesom B.B. na tožbo ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) odločba upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, sodišče ugovorov o kršitvah pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo, ni presojalo.

11. V tej zadevi je sicer sporno, ali stranka z interesom C.C., v korist katerega je bil z izpodbijanim delom prvostopenjske odločbe odobren pravni posel za nepremičnine s parc. št. 3128, 3129 in 3130, vse k. o. ..., ter v istem obsegu zavrnjena odobritev pravnega posla v korist tožnika, izpolnjuje pogoje za status predkupnega upravičenca iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Po tej določbi ima prednostno upravičenje na drugem mestu kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. V obravnavani zadevi pa pri navedenih zemljiščih ne gre za konkurenco med tožnikom in C.C. kot predkupnima upravičencema, ki bi bila uvrščena na isto mesto, saj je prvostopenjski organ za tožnika v razmerju do navedenih zemljišč upošteval status drugega kmeta, to je predkupnega upravičenca na četrtem mestu (česar tožnik ne izpodbija), temveč je v tem primeru sporno, ali ima C.C. sploh status kmeta. Zato za presojo zakonitosti izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe ni pomemben drugi odstavek 23. člena ZKZ, ki določa prednost med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, temveč razlaga 24. člena ZKZ, ki določa, kdo se v smislu tega zakona šteje za kmeta.

12. Tožbeni očitki o tem, da izpodbijana prvostopenjska odločba nima razlogov o spornem vprašanju statusa kmeta, niso utemeljeni. Status kmeta je v postopku odobritve pravnega posla v povezavi z uveljavljanimi prednostnimi upravičenji predhodno vprašanje. Izpodbijana odločba se glede tega predhodnega vprašanja opira na ugotovitev, da je C.C. k vlogi za odobritev pravnega posla (naknadno 18. 4. 2016), predložil tudi odločbo Upravne enote Metlika o priznanju statusa kmeta št. 330-823/2016-5 z dne 14. 4. 2016, torej na že rešeno predhodno vprašanje.

13. Da je bil tožnik z navedeno odločbo o priznanju statusa kmeta z dne 14. 4. 2016 seznanjen pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe, izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 14. 6. 2016. Na enak način je bil tožnik seznanjen tudi s tem, da je po podatkih registra kmetijskih gospodarstev stranka z interesom nosilec kmetijskega gospodarstva, v okviru katerega se obdeluje 5,2194 ha zemljišč.

14. Za presojo, ali se stranka z interesom lahko sklicuje na položaj prednostnega upravičenca na določenem mestu, je pomembno, da je pravno pomembne okoliščine za priznanje tega položaja izpolnjevala že ob sprejemu ponudbe oziroma najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe. Odločba o priznanju statusa kmeta ima deklaratorno naravo, 1 kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. Deklarativna odločba zato praviloma učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno dejstvo. 2 Da so v tem primeru pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisen status kmeta, nastala pred iztekom roka za sprejem ponudbe (3. 4. 2016), izhaja iz odločbe o priznanju statusa kmeta z dne 14. 4. 2016, iz katere je razvidno, da je bila ta izdana na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, in sicer tudi na podlagi izračuna vrednosti kmetijske proizvodnje za leto 2015.

15. Glede na to, da je torej stranka z interesom C.C. v postopku predložila odločbo o priznanju statusa kmeta, s čimer je bil tožnik seznanjen, toženka utemeljeno opozarja, da so očitki, ki jih tožnik v zvezi z navedenim statusom uveljavlja v vseh fazah postopka, pavšalni, tožnik pa z njimi ne more uspeti. Tožnik, ki je bil glede na vsebino zapisnika in svoje izjave na ustni obravnavi očitno seznanjen tudi z vsebino odločbe z dne 14. 4. 2015, je namreč pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe zgolj zatrjeval, da C.C. ne obdeluje 5 ha zemljišč, temveč jih obdelujejo drugi, ter da je izračun kmetijske proizvodnje za C.C. za leto 2015 napačen. Enako je tožnik ponovil v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Ker šele v tožbi prvič navaja, da s tem meri na tretje osebe, ki „niso samo družinski člani“, oziroma da so bila zemljišča oddana v najem drugim osebam, ki niso ožji družinski člani, za to pa ne navede upravičenih razlogov, so te (sicer prav tako precej posplošene) navedbe nedovoljena novota (52. člen ZUS-1) in jih sodišče zato ni upoštevalo. Enako velja tudi za očitek, da je že na ustni obravnavi zatrjeval, da večji del kmetije C.C. obdelujejo najemniki zemljišč, ter da je zapis izjave na zapisnik ob izvedbi ustne obravnave zato nepravilen, saj ga tožnik prvič uveljavlja šele v tožbi, moral pa bi ga v obliki pripombe že ob podpisu zapisnika ustne obravnave (prvi odstavek 78. člena ZUP).

16. Glede na pojasnjene okoliščine zadeve zato na drugačno odločitev ne vpliva niti tožbena navedba, da C.C. pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe njegovim očitkom ni oporekal in da so njegova pojasnila v odgovoru na pritožbo prepozna. Ker se je C.C. skliceval na odločbo o priznanju statusa kmeta, mu namreč ni bilo treba na tožnikove nekonkretizirane očitke posebej odgovarjati. Ker (ob enako nekonkretiziranih tožnikovih pritožbenih navedbah) iz enakih razlogov navedbe C.C. iz odgovora na pritožbo niso pomembne za presojo zakonitosti izpodbijane prvostopenjske odločbe, toženka tudi ni zagrešila očitane kršitve, ko se je svoji odločbi opirala tudi na te navedbe, niti ni bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker naj bi se s temi navedbami seznanil šele ob prejemu drugostopenjske odločbe.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi navedenih dejstev skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Npr. sodbe tega sodišča U 2270/2006 z dne 11. 12. 2008, I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011, I U 791/2015 z dne 18. 8. 2015 in I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017.

2 Npr. sodbi tega sodišča I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011 in I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017.