Court allows appeal against bankruptcy trustee's claim for pre-bankruptcy litigation costs not filed as conditional debt.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep se v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,80 EUR, v 15 dneh.

[JEDRO]

Za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka je odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo povračilo. Povedano drugače: ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, temveč kdaj so stroški nastali.

Tožeči stranki so stroški postopka nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženko, negotovo je bilo le, kakšna bo odmera stroškov s strani sodišča. Zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti kot pogojno terjatev v splošnem roku za prijavo terjatve, saj ne gre za strošek, ki bi se plačeval po pravilih, ki veljajo za stroške stečajnega postopka.

Ker tožeča stranka že nastale, vendar še ne prisojene pravdne stroške ni prijavila v stečajnem postopku, je njena stroškovna terjatev prenehala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) nadaljevalo postopek, ki je bil prekinjen od dne 26. 6. 2017, (II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 5758/2017 z dne 26. 1. 2017 razveljavilo v 1. točki izreka, (III.) postopek zaradi umika tožbe ustavilo in (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 570,45 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper IV. točko izreka sklepa (stroškovni del) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ni sporno, da tožeča stranka pravdnih stroškov ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko. V 60. členu ZFPPIPP je določeno, kaj mora vsebovati prijava terjatve v stečajnem postopku. Med drugim (prim. 3. točko 2. odstavka citiranega člena), tudi znesek stroškov, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom stečajnega postopka. Iz dikcije 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo povračilo. Povedano drugače: ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, temveč kdaj so stroški nastali. Zakonska dikcija je jasna: zakon določa, da če upnik v postopku zaradi insolventnosti „poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti“, mora prijaviti zneske teh stroškov.

6. Kdaj stroški nastanejo, izhaja iz določbe 151. člena ZPP. Po tej določbi so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo (tudi) nagrado odvetnika, pri čemer vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Nagrada za postopek nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, taksna obveznost pa je nastala ob vložitvi tožbe, ko je bila tudi plačana, kar vse je bilo v tej zadevi pred začetkom stečajnega postopka.

7. Pravilno zato tožena stranka opozarja na razliko med nastankom terjatve na povračilo stroškov postopka (ki praviloma nastane šele ob koncu postopka; prim. 163. člen ZPP) in nastankom stroškov. Tožeči stranki so stroški postopka nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženko, negotovo je bilo le, kakšna bo odmera stroškov s strani sodišča. Zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti kot pogojno terjatev v splošnem roku za prijavo terjatve (2. odstavek 59. člena ZFPPIPP), saj ne gre za strošek, ki bi se plačeval po pravilih, ki veljajo za stroške stečajnega postopka (prim. 1. odstavek 354. člena ZFPPIPP). Smiselno enako izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 67/2017-4 z dne 22. 5. 2018, kjer je izrecno navedeno, da za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem (1. odstavek 354. člena ZFPPIPP).

8. Ker pri spornih stroških ne gre za obveznost stečajnega dolžnika, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka (četudi so bili stroški odmerjeni z izpodbijanim sklepom po začetku stečajnega postopka), tožeča stranka do njih ni upravičena, saj ji v stečajnem postopku ni prijavila. Njeni stroški so namreč nastali v zvezi z zastopanjem v tem sporu (po odvetnici), pri čemer gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku odvetnice z dne 13. 4. 2017 (l.38 spisa), vloženem pred prekinitvijo postopka nad dolžnikom (z vlogo z dne 14. 3. 2018 je odvetnica vložila le povzetek stroškovnika, ki je vsebinsko enak stroškovniku z dne 13. 4. 2017). Tako ni dvoma, da so sporni stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom. Ker tožeča stranka že nastale, vendar še ne prisojene pravdne stroške ni prijavila v stečajnem postopku, je njena stroškovna terjatev prenehala (prim. 5. odstavek 296. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da je izpodbijani sklep v stroškovnem delu materialnopravno zmoten.

9. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožene stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.