Appeal dismissed; costs decided separately from merits because plaintiff did not appeal the merits judgment.

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v II. točki izreka potrdi.

2. Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in iz katerih razlogov, za odločitev o stroških postopka ne more biti relevantno, saj tožeča stranka pritožbe zoper sodbo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, ni vložila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek in (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.569,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper stroškovni del sodbe se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev sodbe v stroškovnem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik odmere stroškov po višini ne izpodbija, prav tako ne navaja, da bi sodišče tožeči stranki stroške priznalo nepravilno oziroma v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Nasprotuje pa odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je tožbo zoper različne tožence razdružilo v samostojne pravde (ločeno za vsakega od tožencev), v posledici česar so se povečali pravdni stroški tožeče stranke. Meni, da bi odločitev o stroških postopka morala temeljiti na določbi 161. člena ZPP.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Prvostopenjsko sodišče je o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. To odločitev pritožnik izpodbija v pretežnem delu z navedbami, s katerimi pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče izpodbiti. Vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in iz katerih razlogov, za odločitev o stroških postopka ne more biti relevantno, saj tožeča stranka pritožbe zoper sodbo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, ni vložila. Prav tako na odločitev o stroških postopka ne more vplivati dejstvo, da se je prvostopenjsko sodišče odločilo za ločeno obravnavanje posameznih zahtevkov zoper različne tožence iz iste tožbe (prim. 3. odstavek 300. člena ZPP). Ali je takšna odločitev procesnega vodstva (270. člen ZPP) pravilna, bi višje sodišče lahko presojalo (le) v okviru pritožbe zoper sodbo, ne pa tudi pri pritožbeni presoji, ali je sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerilo pravilno in na pravilni pravni podlagi. To velja tudi za vprašanje, ali so kateri od tožencev enotni sosporniki po 196. členu ZPP (in ostali navadni sosporniki), zaradi česar ločeno obravnavanje ni možno. Teh vprašanj v okviru pritožbe zoper sklep o stroških (četudi je le-ta vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o tožbenem zahtevku) ni mogoče reševati.

7. V posledici dejstva, da tožeča stranka pritožbe zoper sodbo ni vložila in je le-ta pravnomočna, ni podlage za presojo, ali bi odločitev o stroških postopka morala temeljiti na drugi pravni podlagi (konkretno: 161. členu ZPP, po katerem sosporniki krijejo stroške po enakih delih). Kot je navedeno že zgoraj, višje sodišče v okviru pritožbe zoper stroške ne more presojati, ali je odločitev prvostopenjskega sodišča o ločenem obravnavanju zahtevkov zoper enotne sospornike pravilna ali ne oziroma ne more presojati, ali gre dejansko za enotne ali navadne sospornike.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.