Appeal dismissed; plaintiff loses costs for counterclaim withdrawn without defendant's consent.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki potrdi.

[JEDRO]

Tožničina tožba je bila zavržena, kar pomeni, da z njo ni uspela. Tožničini razlogi za umik tožbe so sicer lahko razumljivi, vendar ko tožena stranka v umik ni privolila, očitno ne drži, da je izgubila interes za tožbo, kot je sicer to sama navedla. Njen interes bi bil, da iztoži plačilo stroškov, ki so ji bili nastali zaradi pravde. Ker pa je sama izrecno navedla, da za tožbo nima več interesa in se tudi ni pritožila zoper sklep o zavrženju tožbe, mora sedaj trpeti stroškovno posledico svojega pravdnega neuspeha.

Nasprotna tožba je obrambno sredstvo in jo je treba praviloma obravnavati skupaj s tožbo. Vendar pa glede spornih stroškov tožnica sama ni tako ravnala, da bi jih sodišče lahko obravnavalo skupaj s stroški, nastalimi po tožbi toženke. Po izdaji sodbe na podlagi odpovedi je zahtevala le povrnitev stroškov, ki jih je imela kot toženka, ne pa tudi spornih stroškov, torej stroškov, ki so ji nastali zaradi vložitve nasprotne tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. zavrglo tožničino tožbo in pod II. odločilo, da je dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 583,49 EUR.

2. Tožnica je tožbo, ki je bila vložena kot nasprotna tožba v pravdi po tožbi toženke zoper njo za plačilo 1590 EUR, umaknila po tem, ko je toženka umaknila svojo tožbo in se odpovedala zahtevku. Toženka pa se z umikom tožničine tožbe ni nepogojno strinjala (zahtevala je povrnitev stroškov), zato je moralo sodišče o tožbi odločiti. Zavrglo jo je zaradi pomanjkanja pravnega interesa po odpovedi zahtevku nasprotne stranke, kar je tožnica sama navedla. O spornih stroških je sodišče odločilo po načelu uspeha.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških in predlaga, da se ti naložijo v plačilo toženki. Navaja, da je bila prisiljena vložiti nasprotno tožbo za razveljavitev pogodbe, na podlagi katere je toženka zoper njo neutemeljeno uveljavljala plačilo, saj ni mogla vedeti, ali se bo sicer uspela ubraniti. Njena tožba je bila zato potrebna, treba pa jo je obravnavati kot obrambno sredstvo in ne kot samostojno tožbo, zato je bila po mnenju tožnice napačno uporabljena določba 1. odst. 154. čl. ZPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da poraženec plača stroške zmagoviti stranki. Tožničina tožba je bila zavržena, kar pomeni, da z njo ni uspela. Tožničini razlogi za umik tožbe so sicer lahko razumljivi (glej 2. tč. zgoraj), vendar ko tožena stranka v umik ni privolila, očitno ne drži, da je izgubila interes za tožbo, kot je sicer to sama navedla. Njen interes bi bil, da iztoži plačilo stroškov, ki so ji bili nastali zaradi pravde. Ker pa je sama izrecno navedla, da za tožbo nima več interesa in se tudi ni pritožila zoper sklep o zavrženju tožbe, mora sedaj trpeti stroškovno posledico svojega pravdnega neuspeha.

6. Drži sicer, da je nasprotna tožba obrambno sredstvo in jo je treba praviloma obravnavati skupaj s tožbo. Vendar pa glede spornih stroškov tožnica sama ni tako ravnala, da bi jih sodišče lahko obravnavalo skupaj s stroški, nastalimi po tožbi toženke. Po izdaji sodbe na podlagi odpovedi 19. 4. 2017 je (4. 5. 2017) zahtevala le povrnitev stroškov, ki jih je imela kot toženka, ne pa tudi spornih stroškov, torej stroškov, ki so ji nastalih zaradi vložitve nasprotne tožbe.

7. Pritožbo je bilo zato treba kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).