Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep Cst 352/2018 ECLI:SI:VSLJ:2018:CST.352.2018 AI generated

Appeal dismissed; general clause abuse of debt forgiveness right not proven by creditor.

Case Number VSL Sklep Cst 352/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The higher court dismissed the creditor's appeal against the bankruptcy court's decision to grant debt forgiveness to the debtor. The creditor argued that the debtor committed fraud and attempted to evade liability, but failed to provide sufficient evidence for these claims. The court ruled that while a final criminal conviction creates a bar to forgiveness, the creditor did not prove that the debtor abused the general clause regarding the right to forgive debts.

Legislator headnote

AI generated

399. odstavek 399. člen ZFPPIPP; Le pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo pomeni oviro za odpust obveznosti, vendar upnik ne more izpodbijati odpusta obveznosti le s spominom na generalno klavzulo, če ni dokazal zlorabe pravice do odpusta.

Keywords

AI generated
bankruptcy debt forgiveness general clause abuse criminal conviction bar creditor appeal dismissed fraudulent intent proof

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Le pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo pomeni oviro za odpust obveznosti, vendar pa je sodišče prve stopnje (ne glede na oprostilno sodbo) pravilno presojalo tudi, ali je morda upnikov ugovor utemeljen na generalni klavzuli, ta pa opredeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ki je v nasprotju z namenom odpusta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika A. A. proti odpustu obveznosti stečajnega dolžnika B. B.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik A. A. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe in trdi, da vsa dolžnikova dejanja, odkar je prišlo do posojila, izkazujejo njegovo namero, da dolga nikoli ne bo poravnal, iz istega razloga pa mu je dolžnik tudi prikrival svoj osebni stečaj.

5. Upnik je svoj ugovor (smiselno) utemeljeval na generalni klavzuli (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP) in se skliceval na to, da je stečajni dolžnik znotraj kazenskega postopka, ki se je proti njemu vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru, podal listino s ponarejenim upnikovim podpisom, s katero je stečajni dolžnik želel dokazati, da je upniku vrnil 8.000,00 EUR. Upnik je zato zoper stečajnega dolžnika podal kazensko ovadbo. Zatrjeval je tudi, da je dolžnik tekom navedenega kazenskega postopka pritegnil C. C. kot pristopnika k dolgu stečajnega dolžnika do upnika. Ta je pogodbo podpisal z goljufivim namenom, saj v nadaljevanju C. C. tega dolga ni priznaval. V ugovoru (in ponovno tudi v pritožbi) je upnik zatrjeval tudi, da je imel stečajni dolžnik po začetku stečajnega postopka v tujini (pri avstrijski banki X) odprte transakcijske račune.

6. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je Okrožno sodišče v Kopru v kazenski zadevi, ki se je vodila pod opr. št. I K 31910/2014, dne 30. 1. 2017 izdalo sodbo, s katero je stečajnega dolžnika oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika zoper upnika A. A. glede posojila zneske 85.000,00 EUR. Sodba je dne 19. 4. 2017 postala pravnomočna.

7. Le pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo pomeni oviro za odpust obveznosti, vendar pa je sodišče prve stopnje (ne glede na oprostilno sodbo) pravilno presojalo tudi, ali je morda upnikov ugovor utemeljen na generalni klavzuli, ta pa opredeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ki je v nasprotju z namenom odpusta. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je sam upnik je že tekom postopka na prvi stopnji navedel, da je bil pristop k dolgu C. C. (tudi) predmet omenjenega kazenskega postopka. Isto velja za zatrjevana zavajanja upnika glede plačila dolga.

8. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje , da je stečajni dolžnik predložil elektronsko pošto z naslovom „opravičilo za neupravičeno podano kazensko ovadbo“, ki mu jo je 22. 5. 2017 poslal upnik.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik ni uspel dokazati trditev, da je imel v letu 2013 stečajni dolžnik v tujini odprt transakcijski račun. Višje sodišče v tem delu v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

10. Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da upnik ni uspel dokazati dejanskega stanja, s katerim je utemeljeval ugovor.

11. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je višje sodišče odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.