Appeal dismissed; court upheld refusal of court fee waiver due to available funds and inventory.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Toženka v predlogu ni pojasnila, zakaj dolžne sodne takse ne more poravnati z izkazanimi denarnimi sredstvi oziroma unovčenjem zalog. Prav tako ni trdila, da na transakcijski račun, pri katerem glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ni zavedeno pomanjkanje denarnih sredstev, ne prejema nikakršnih finančnih prilivov. Kljub dejstvu poslovanja z izgubo, je zato sodišče prve stopnje, glede na sicer ugotovljeno finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje toženke, pravilno ocenilo, da ima toženka na svojem računu denarna sredstva, s katerimi je zmožna plačati odmerjeno sodno takso v višini 150,00 EUR.

Glede na to, da ob vložitvi predloga za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, letno poročilo toženke za leto 2017 še ni bilo objavljeno na spletnem portalu AJPES, bi morala toženka aktualne razmere zatrjevati in dokazovati sama, česar ni storila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 2. 11. 2017 za oprostitev plačila sodne takse v višini 99 % za pritožbeni postopek (I. točka izreka) in podredni predlog za odložitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Gre za laično pritožbo, v kateri je tožena stranka navajala, da je sodišče prve stopnje njen predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbo neutemeljeno zavrnilo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ugodi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse ali odlog plačila, mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse in ga ne more zagotoviti oziroma ga ne more zagotoviti takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti (2., 3. in 4. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Pri odločitvi sodišče upošteva finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje predlagatelja (2. stavek 4. odstavka 11. člena ZST-1).

5. V obravnavanem primeru so bili v nasprotju z zatrjevanji pritožnice vsi indikatorji za ugotavljanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz 12b. člena ZST-1 pravilno upoštevani. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v letno poročilo za leto 2016, ki je bilo ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse zadnje javno dostopno letno poročilo, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka leto 2016 sicer zaključila z izgubo. Vendar je iz bilance stanja hkrati pravilno razbralo, da je toženka razpolagala z denarnimi sredstvi v višini 7.934,95 EUR (ki presegajo strošek sodne takse za pritožbo, ki znaša 150,00 EUR) in z zalogami v vrednosti 1.683,45 EUR, ter da je bila izguba obravnavanega obračunskega leta manjša (-1.556,73 EUR) kot leto poprej (-2.996,00 EUR), torej se ji je poslovanje izboljšalo. Iz registra transakcijskih računov pa je razbralo, da na računu tožene stranke, odprtem pri X d. d., ni zavedeno pomanjkanje sredstev.

6. Teh ugotovitev pritožnica ni izpodbijala. Sodišču prve stopnje je očitala, da ji je, kljub temu, da je ugotovilo, da toženka posluje z izgubo, naložilo plačilo sodne takse. Trdila je, da se je zaradi negativnega poslovanja znašla v hudih likvidnostnih težavah, da bi lahko ponovno poslovala, pa vsa sredstva nameni dobaviteljem blaga. Po presoji pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Toženka namreč v predlogu ni pojasnila, zakaj dolžne sodne takse ne more poravnati z izkazanimi denarnimi sredstvi oziroma unovčenjem zalog. Prav tako ni trdila, da na transakcijski račun, pri katerem glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ni zavedeno pomanjkanje denarnih sredstev, ne prejema nikakršnih finančnih prilivov. Kljub dejstvu poslovanja z izgubo, je zato sodišče prve stopnje, glede na sicer ugotovljeno finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje toženke, pravilno ocenilo, da ima toženka na svojem računu denarna sredstva, s katerimi je zmožna plačati odmerjeno sodno takso v višini 150,00 EUR.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podrednega predloga za odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega predloga opredelilo in navedlo, da s plačilom odmerjene sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva toženke, niti ogrožena njena poslovna dejavnost, s čimer, glede na ugotovljena denarna sredstva in zaloge ter dejstvo, da njen transakcijski račun ni blokiran, pritožbeno sodišče soglaša.

8. Glede na to, da ob vložitvi predloga za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, letno poročilo toženke za leto 2017 še ni bilo objavljeno na spletnem portalu AJPES, bi morala toženka aktualne razmere zatrjevati in dokazovati sama, česar ni storila (6. odstavek 12.a člena v zvezi z 2. odstavkom 12.b člena ZST-1). Zato njeni pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo pri presoji predloga upoštevati trenutno stanje in ne stanje preteklih let (2016), niso utemeljeni.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).