Supreme Court dismisses appeal request due to late court fee payment via third-party provider after deadline.

Šteje se, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.

[JEDRO]

Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo. Ker je stranka takso za predlog za dopustitev revizije plačala po izteku zakonskega roka, se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da predlog za dopustitev revizije umaknjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o predlogu za dopustitev revizije, razsodilo, da je toženec za mladoletne hčerke L. L., Z. L. in A. L. od izdaje sodbe dalje dolžan plačevati preživnino v znesku 300,00 EUR mesečno za vsako (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o preživnini spremenilo tako, da je toženec od izdaje sodbe sodišča prve stopnje za preživljanje mld. L. dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 240,00 EUR, za preživljanje mld. Z. mesečno preživnino v znesku 230,00 EUR in za preživljanje mld. A. mesečno preživnino v znesku 220,00 EUR. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da mora tožnica tožencu povrniti 93,80 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica po pooblaščencu vložila predlog za dopustitev revizije. V njem uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da dopusti revizijo glede vprašanj: (1) ali je Višje sodišče v Ljubljani v konkretnem primeru, s tem ko ni skladno s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopolnilo postopka oziroma odpravilo omenjenih pomanjkljivosti ter ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožeče in tožene stranke za ugotavljanje preživninske zmožnosti tožnice ter pravne narave prispevkov tožnikovega očeta tožnici in odpovedi dednemu deležu tožnice v korist očeta, storilo kršitev po 355.

členu ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP; (2) ali je Višje sodišče v Ljubljani v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, ko je znižalo preživninsko obveznost toženca in ugotovilo zvišano preživninsko zmožnost tožnice zaradi posojila, ki ga je v času razveze tožnica prejemala od očeta in ga je odplačala z odpovedjo dednemu deležu po pokojni mami v njegovo korist; ali je pri tem odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 100/2016 z dne 20. 6. 2016; (3) ali je pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti posamezne pravdne stranke razlika, ali so prejemki, ki jih ta stranka prejme od svojih staršev odplačni (posojilo) ali neodplačni (darilo), in če da, na kakšen način; (4) ali je Višje sodišče v Ljubljani v napadeni sodbi neutemeljeno odstopilo od sodne prakse - sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 126/2017 z dne 1. 6. 2017 in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je preživninsko obveznost med pravdnima strankama razdelilo na enaka dela kljub temu, da bodo mladoletne hčerke večino časa preživele pri tožnici; (5) ali je napadena sodba glede odločitve, zakaj je sodišče preživninsko breme med pravdnima strankama enakomerno porazdelilo, obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, t. j. da nima razlogov o odločilnih dejstvih: prejemkih in preživninskih zmožnostih pravdnih strank; (6) ali je Višje sodišče v Ljubljani v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri določitvi preživnine prezrlo prejemke, ki jih toženec prejema od svoje zunajzakonske partnerice A. B. V zvezi s predlaganimi vprašanji zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča ter odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

4. Šteje se, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.

5. Po določbah prvega in drugega odstavka 105. a člena ZPP mora biti ob vložitvi revizije plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori na posledice neplačila. Posledica neplačila sodne takse je jasno določena v tretjem odstavku istega člena zakona: če sodna taksa v roku ni plačana in niso podani pogoji za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je vloga umaknjena. 1

6. Vrhovno sodišče je predlagateljico s plačilnim nalogom II DoR 100/2018 z dne 19. 3. 2018 pozvalo, da v petnajstih dneh od vročitve naloga plača sodno takso za predlog za dopustitev revizije v znesku 7,20 EUR. Plačilni nalog, ki ga je pooblaščena odvetniška družba prejela 20. 3. 2018, je vseboval tudi opozorilo o posledicah iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse se je iztekel 4. 4. 2018, znesek za plačilo sodne takse pa je na prehodni podračun sodišča prispel 5. 4. 2018 preko ponudnika plačilnih storitev.

7. Šteje se, da je sodna taksa plačana na dan, ko je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča (prvi odstavek 6.a člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1), če zakon ne določa drugače. Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 pa določa, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo. 2

8. Vrhovno sodišče je zato tožnico z dopisom II DoR 100/2018 z dne 25. 4. 2018 pozvalo, da predloži dokaz, kdaj oziroma na kateri datum je ponudniku plačilnih storitev dala nalog za plačilo sodne takse. Pooblaščena odvetniška družba je po pozivu Vrhovnega sodišča kot dokaz predložila potrdilo o plačilu, iz katerega pa ne izhaja informacija o tem, kdaj je bil banki dan nalog za izvršitev plačila, ampak le podatek, da je bil nalog izvršen 5. 4. 2018 ob 8:10. Predlagateljico je Vrhovno sodišče nato ponovno pozvalo, da predloži dokaz o tem, kdaj je banki dala nalog za plačilo sodne takse in ker tudi po (dodatnem) pozivu sodišča ni izkazala, da je nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dala pravočasno, torej znotraj petnajstdnevnega roka za plačilo sodne takse, se šteje, da je bila sodna taksa plačana prepozno.

9. Vrhovno sodišče je zato štelo, da je tožničin predlog za dopustitev revizije umaknjen.

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča III DoR 24/2014 z dne 19. 10. 2015 in sklep X Ips 300/2013 z dne 1. 4. 2014.

2 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča III DoR 163/2015 z dne 10. 2. 2016.