Appeal dismissed; no double jeopardy violation as defendant was tried and convicted for the same crime twice.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 22. 11. 2016 sta bila obsojena B. M. in J. M. spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu B. M. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obsojenemu J. M. pa je izreklo kazen tri mesece zapora. Obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca E. J. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 3. 2017 delno ugodilo pritožbi zagovornikov obsojenega B. M. in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji tako, da je določeno kazen v pogojni obsodbi obsojencu znižalo na tri mesece zapora. V preostalem je pritožbo zagovornikov obsojenega B. M. in v celoti pritožbo zagovornikov obsojenega J. M. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega J. M. je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega B. M. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, da gre že za razsojeno stvar, ni podana, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec in zagovorniki se o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP z utemeljitvijo, da je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 8294/2015 z dne 19. 11. 2015 za isti historični dogodek obsojen že R. M. ter citirajo opis kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojeni R. M. spoznan za krivega.

7. Zoper obdolžene: R. M., J. M. in B. M. je državni tožilec dne 20. 7. 2015 vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, da so v sostorilstvu, s skupnim delovanjem lahko telesno poškodovali E. J. V prvem postopku je bil R. M. spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja, B. M. in J. M. pa sta bila oproščena obtožbe. S sodbo in sklepom z dne 4. 5. 2016 je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da sodba sodišča prve stopnje glede dejanja, za katerega sta bila obdolžena B. M. in J. M. oproščena obtožbe, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju sta bila obsojena B. M. in J. M. spoznana za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, da sta z R. M. s skupnim delovanjem lahko telesno poškodovala E. J.

8. Obsojeni B. M. je bil torej v ponovljenem postopku spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z J. M. in R. M. storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja, ki mu ga je očitala obtožba. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je bil z odločitvijo sodišča v pravnomočni sodbi kršen kazenski zakon po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Ta kršitev kazenskega zakona je podana, če je bil kazenski zakon med drugim prekršen v vprašanju, ali je bila stvar že pravnomočno razsojena. Oceno, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar, zagovorniki utemeljujejo na podlagi opisov kaznivih dejanj, za katera sta bila spoznana za kriva obsojeni B. M. in obsojeni R. M.

9. Za kršitev načela ne bis in idem, ki ga zatrjujejo zagovorniki, v obravnavanem primeru ne gre. Na pritožbene navedbe, da ne gre za sojenje o isti stvari, je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 6 sodbe. V 31. členu Ustave je določeno, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno. V zahtevi zagovorniki z navedbami ne zatrjujejo, da je bilo kršeno načelo prepovedi sojenja o isti stvari in da je bil obsojenec obsojen za stvar, ki je že pravnomočno razsojena. Trdijo, da je bila za kaznivo dejanje že obsojena druga oseba in s trditvami ne utemeljujejo, da je bilo kršeno načelo prepovedi sojenja o isti stvari.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse ob presoji njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje.