Supreme Court allows partial review of anti-corruption commission's asset monitoring administrative act decision.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia partially allowed the applicant's request for leave to appeal regarding the Anti-Corruption Commission's asset monitoring decision. The applicant argued the Commission lacked authority to issue the specific administrative act and that the first-instance court failed to conduct a full review of facts and rights. The court ruled that while the Commission's power is not explicitly defined, the first-instance court must fully examine the act's legality and separately assess whether fundamental rights were violated.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku, 367. a odst. 1; 367. c odst. 3: The Supreme Court may grant leave to appeal on significant legal questions regarding the scope of an administrative body's authority and the extent of the reviewing court's examination of the legality of an administrative act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali ima Komisija za preprečevanje korupcije v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja pooblastilo za izdajo upravnega akta (zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru)?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še, ali mora upravno sodišče v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zagotoviti celovito presojo vseh v tožbi navedenih pravnih in dejanskih okoliščin ali pa je odločanje tega sodišča zadržano na način, da se omeji predvsem na presojo, ali so tožniku kršene zatrjevane temeljne pravice?
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali ima Komisija za preprečevanje korupcije v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja pooblastilo za izdajo upravnega akta (zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru)?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še, ali mora upravno sodišče v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zagotoviti celovito presojo vseh v tožbi navedenih pravnih in dejanskih okoliščin ali pa je odločanje tega sodišča zadržano na način, da se omeji predvsem na presojo, ali so tožniku kršene zatrjevane temeljne pravice?
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) o konkretnem primeru, ki jih je sprejela v postopku nadzora nad tožnikovim (funkcionarjevim) premoženjskim stanjem. Toženka v omenjenem aktu ugotavlja, v katerih konkretnih primerih je tožnik opustil prijavo določenega premoženja oziroma njegovih sprememb ali pa tega ni prijavil v zakonskem roku, poleg tega pa še, da so določene transakcije, ki jih ni prijavil, obremenjene z izrazitimi korupcijskimi tveganji, s tveganji, povezanimi z nedopustnim lobiranjem, in s tveganji za nasprotje interesov.
2. Glede pooblastila KPK za izdajo upravnega akta, kot je izpodbijani, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) o tem nima posebne določbe ter da je vprašanje, kako in na kakšen način bo tožena stranka izpeljala ugotovitev, ki ima materialnopravno podlago v določbah petega in sedmega odstavka 13. člena tega zakona, vprašanje strokovne narave. Pri tem se je sklicevalo še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-73/94-9 z dne 25. 5. 1995 in stališče, da so upravni organi tudi pri izdajanju predpisov vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, ter da nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno.
3. V zvezi z obsegom preizkusa izpodbijanega akta v upravnem sporu pa je menilo, da je treba glede na naravo končnih ugotovitev o konkretnem primeru, ki je upravni akt, tožniku zagotoviti polno presojo zakonitosti tega akta, to je vsebinsko celovito presojo vseh pravnih in dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih ne zakonskih omejitev. Na drugem mestu pa, da je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na preizkus, ali so bile tožniku v postopku nadzora nad njegovim premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice.
4. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal, naj jo sodišče dopusti zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.
5. Predlog je delno utemeljen.
6. Tožnik navaja, da KPK v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja nima pristojnosti za sprejemanje akta, kot je izpodbijani, saj to iz 45. člena ZIntPK ne izhaja. Zaradi zadržane presoje sodišča prve stopnje, ki se ne nanaša na vse pravne in dejanske okoliščine zadeve, pa je bilo poseženo tudi v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpolnjeni glede v izreku navedenih vprašanj, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembni pravni vprašanji, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo in ki sta pomembni za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se lahko pojavita tudi v drugih podobnih sporih v zvezi z uporabo določb ZIntPK, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Glede preostalih vprašanj revizije ni dopustilo, saj za to zakonski pogoji niso izpolnjeni.