Administrative court allows claim for property devaluation compensation despite expired statutory limitation period due to procedural defects.

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-31/2012/202 z dne 11. 9. 2017 se v izpodbijani 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano 3. točko izreka v uvodu navedene delne odločbe zavrnila tožničino zahtevo za doplačilo odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, ker se je vrednost nepremičnin iz 1. in 2. točke izreka te delne odločbe (parc. 572/19 in parc. 572/20, obe k.o. ...) do danes bistveno zmanjšala.

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je današnja vrednost predmetnih nepremičnin za 84.447,94 DEM manjša, kot je bila v času podržavljenja, kar znaša 32,06 %. Pri zavrnitvi tožničinega zahtevka se sklicuje na 26. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B), ki tudi za denacionalizacijske postopke, ki so v teku, določa rok za uveljavitev zahtevkov iz naslova manjvrednosti nepremičnin, in sicer se je iztekel 5. 1. 1999. Ker tožnica takšnega zahtevka v navedenem roku ni vložila, ni upravičena do odškodnine do polne vrednosti.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je dejstvo, da tožnica leta 1999 objektivno ni mogla biti seznanjena z vrednostnimi relacijami v obravnavanem postopku, saj toženka česa takega zaradi načina vodenja postopka v velikih časovnih zamikih ni omogočila. Vrednostne kategorije so šele iz obdobja med letom 2009 in 2011. Razlogovanje, za kakršnega se zavzema toženka, je materialnopravno nevzdržno, odločitev pa nesprejemljiva tudi v procesnem smislu. Sodišču predlaga, naj 3. točko izreka delne odločbe odpravi in toženki naloži plačilo 43.177,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, naj vrne zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka in prizadeti stranki Republika Slovenija in Občina ... na tožbo niso odgovorile.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravno utemeljenost zavrnitve tožničinega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljenih in z odločbo vrnjenih nepremičnin (parceli št. 572/19 in 572/20, obe k.o. ...) iz razloga, ker je zahtevo za odškodnino vložila prepozno glede na 26. člen ZDen-B. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-326/98 je rok za vložitev takih zahtevkov potekel dne 5. 1. 1999.

7. Iz izpodbijane odločbe sicer ne izhaja, kdaj je tožnica vložila zahtevek za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja (parc. št. 572/19 in 572/20, obe k.o. ...), vrnjenega z izpodbijano odločbo. Izpodbijane odločbe že zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP)

8. Ob predpostavki, da je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožnica tega zahtevka ni vložila do navedenega roka (5. 1. 1999), saj tej ugotovitvi tožnica v tožbi izrecno ne ugovarja, pa ostaja sporno, ali so bili za vložitev zahtevka do navedenega roka (5. 1. 1999) izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen.

9. Sodišče soglaša z razlogi organa, da je rok za vložitev zahtevkov iz naslova zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin potekel 5. 1. 1999 ter da je navedeni rok treba šteti za materialni prekluzivni rok. Takšno razlago je razvila sodna praksa po uveljavitvi novele ZDen-B, ki je uvedla posebne roke za uveljavitev odškodnine do polne vrednosti vrnjenih nepremičnin. Ureditev 26. člena ZDen pred novelo ZDen-B posebnih rokov za uveljavitev take odškodnine namreč ni poznala.

10. Vendar pa iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je za priznanje odškodnine po 26. členu ZDen pravno relevantna okoliščina tudi čas nastanka bistvene manjvrednosti nepremičnine. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (kot rečeno, je iztekel 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi 26. člena ZDen.

11. Prav to, da v trenutku sprejetja ZDen-B ni razpolagala s toliko znanimi podatki, da bi zahtevo iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljenega premoženja lahko opredelila, pa smiselno ugovarja tožnica v predmetni tožbi.

12. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

13. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kdaj je do zmanjšanja vrednosti nepremičnin, ki jo tožnica s svojim zahtevkom uveljavlja, prišlo, je sodišče tožbi ugodilo in 3. točko izpodbijane odločbe odpravilo. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka ugotoviti, kdaj je tožnica prvič podala odškodninski zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti predmetnih podržavljenih nepremičnin, na katerem temelju tožnica utemeljuje svoj odškodninski zahtevek v višini 43.177,59 EUR, kdaj je do nastanka temelja te škode (ali več) prišlo in nato ponovno odločiti v skladu s stališčem, ki ga je sodišče podalo v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča.

14. Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je izpodbijana 3. točka navedene toženkine odločbe nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, stranki z interesom pa na tožbi niti nista odgovorili. Poleg tega tožnik v zvezi s predlaganimi dokazi (izvedeniško mnenje, zaslišanje ...) ni navedel, v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi so predlagani. O stvari sami pa ni odločalo, ker podatki postopka za to niso dali zanesljive podlage.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).