Appeal dismissed; defendant's failure to respond to claims and attend hearings resulted in admission of plaintiff's facts.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe, ni odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, sodišče ni smelo odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, saj bi s tem prekršilo meje razpravnega načela, pač pa je moralo dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, šteti za priznana. Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar ni storila. S svojo procesno neaktivnostjo je tako onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo.

Odveč so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič, pri čemer tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje tudi sicer z ničemer ni konkretizirala. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Dokazni predlog za zaslišanje „zaposlenih v podjetju“ je tako nekonkretiziran, da mu ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, da bi tožena stranka konkretizirala dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim dokazom. Kako naj bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem toženca, ki se naroka ni udeležil, niti ni opravičil svojega izostanka, pa pritožnik ni pojasnil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 8759/2016 z dne 1.2.2016 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo delo po pogodbi št. ..., sklenjeni med pravdnima strankama in zaračunano z vtoževanim računom, v celoti opravljeno. Tožena stranka računu ni ugovarjala oziroma ga zavrnila, nasprotno, delno ga je poravnala. Ker ni dokazala, da do tožeče stranke nima zapadlih obveznosti, kot je to navajala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

6. Pritožnik odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija z navedbami, da bi sodišče moralo zaslišati toženo stranko, česar pa ni storilo, zaradi česar naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Predvsem ne drži, da toženi stranki ni bila dana možnost izjasnitve v postopku. Pritožnik je to možnost imel, le izkoristil je ni. Razpisane obravnave se ni udeležil, prav tako pa na navedbe tožeče stranke, s katerimi je pojasnila temelj in višino terjatve, ni odgovoril. Pravilno zato prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so ugovorne navedbe tožeče stranke neutemeljene. Glede na to, da tožena stranka na navedbe v vlogi tožeče stranke z dne 19.2.2016 (vložene dne 21.4.2016), ki jo je skupaj z dokaznimi listinami tožena stranka prejela 3.5.2016, ni odgovorila, se šteje, da te navedbe priznava (prim. 214.člen ZPP). Odveč so zato pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič, pri čemer tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje tudi sicer z ničemer ni konkretizirala. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Dokazni predlog za zaslišanje „zaposlenih v podjetju“ je tako nekonkretiziran, da mu ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, da bi tožena stranka konkretizirala dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim dokazom. Kako naj bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem toženca, ki se naroka ni udeležil, niti ni opravičil svojega izostanka, pa pritožnik ni pojasnil.

7. Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe ni odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, sodišče ni smelo odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, saj bi s tem prekršilo meje razpravnega načela, pač pa je moralo dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, šteti za priznana. Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar ni storila. S svojo procesno neaktivnostjo je tako onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške