Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sodba II Ips 11/2018 ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.11.2018 AI generated

Supreme Court dismisses appeal on co-ownership of debts in extramarital unions due to lack of evidence on debt timing.

Case Number VSRS Sodba II Ips 11/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's appeal against a lower court ruling that rejected claims for shared property division in an extramarital union. The applicant argued that bank loans were shared debts, but the court found the evidence insufficient to prove the loans were incurred during the union's existence. Consequently, the burden of proof regarding the timing of debt acquisition remained with the applicant, who failed to provide specific dates or details linking the loans to the relationship period.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Zakon o pravdnem postopku: In an extramarital union dispute, the presumption of joint liability for debts is established only if the debtor proves the debts were incurred during the union's duration, shifting the burden of proving the debt was not a joint decision to the creditor; without such proof, debts cannot be deemed joint.

Keywords

AI generated
extramarital union joint debt liability burden of proof property division bank loans timing presumption of joint debt civil procedure

Cited Legislation

AI generated
370. člen Zakona o pravdnem postopku
Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).
378. člen Zakona o pravdnem postopku
165. člen Zakona o pravdnem postopku
154. člen Zakona o pravdnem postopku
56. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.831,76 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Domneva o skupni odgovornosti pravdnih strank za najete kredite bi se vzpostavila šele, če bi tožena stranka dokazala, da so bili krediti najeti (oziroma obveznosti prevzete) v času trajanja zunajzakonske skupnosti. V tem primeru bi dokazno breme o tem, da njihov najem ni bil posledica skupne odločitve partnerjev, res prešlo na tožečo stranko. Brez trditev o času nastanka kreditnih obveznosti (sploh glede na ugovor tožeče stranke, da naj bi te nastale po razpadu zunajzakonske skupnosti) pa ugotovitev, da krediti predstavljajo skupen dolg obeh pravdnih strank, ni bila mogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V predmetni zadevi pravdni stranki, zaradi razpada zunajzakonske skupnosti, vsaka s svojo tožbo zahtevata ureditev vprašanja skupnega premoženja - določitev njegovega obsega in deležev na njem.

2. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe tožeče stranke (I. točka izreka) in postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na osebno kombinirano vozilo Volkswagen Transporter (II. točka izreka). Ugotovilo je kaj od vtoževanega spada v skupno premoženje pravdnih strank (III. točka izreka) in kaj ne (IV. točka izreka). Določilo je delež vsake od strank na skupnem premoženju (V. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za njegovo delitev (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 2.646,84 EUR (VII. točka izreka), zavrnilo pa je vse zahtevke za izplačila po nasprotni tožbi (med drugim tudi revizijsko izpodbijan zahtevek za vračilo posojil v znesku 56.624,42 EUR - VIII. točka izreka). Tožencu je naložilo še plačilo 9.626,19 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna RS (IX. točka izreka).

3. Tožena stranka se je pritožila zoper VII. in deloma VIII. točko izreka, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na plačilo 56.624,42 EUR iz naslova plačanih bančnih posojil ter 9.000,00 EUR iz naslova plačanih zemeljskih del. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je tudi, da mora tožeči stranki povrniti 1.560,58 EUR pritožbenih stroškov.

4. Zoper sodbo višjega sodišča v delu, s katerim je slednje zavrnilo pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo 56.624,42 EUR, pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevku tožene stranke v tem delu ugodi. Podredno predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Nižjima sodiščema očita zmotno uporabo 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Meni, da njegove trditve o kreditih, ki jih je poplačal, niso pavšalne, pavšalni pa so ugovori tožeče stranke. Sam naj bi dokazal, da je poplačal vse kredite iz časa trajanja zunajzakonske skupnosti. V kolikor je tožnica menila, da določeni krediti niso bili (v celoti) porabljeni za skupno premoženje, pa bi to morala tudi dokazati.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V pravdnih postopkih morajo stranke navesti dejstva, na katera se sklicujejo, in zanje predlagati dokaze (prvi odstavek 7. člena ZPP). Kadar je predmet spora vprašanje, kaj spada v skupno premoženje zakoncev (ali zunajzakonskih partnerjev), to pomeni, da morajo navesti, katero je tisto premoženje, ki je bilo z delom pridobljeno v času trajanja (zunaj)zakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Podobno velja glede obveznosti. Zakonca (kot tudi zunajzakonska partnerja) namreč nerazdelno, tako s skupnim kot s posebnim premoženjem, odgovarjata le za obveznosti:

− ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba,

− ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem in

− ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

(Le) v primeru, da je en od zakoncev ob poravnavi takšnega dolga plačal več, kot znaša njegov delež, ima pravico terjati povračilo od drugega zakonca (tretji odstavek istega člena).

8. Za odgovor na vprašanje, ali je eden od zakoncev upravičen do povračila sredstev, ki jih je v zvezi z določenim kreditom plačal, je torej treba najprej ugotoviti, ali je šlo za kredit, ki je bremenil oba zakonca.

9. Revident v zvezi s tem pravilno navaja, da za kreditne obveznosti, nastale v času trajanja zakonske zveze, praviloma odgovarjata oba zakonca (enako velja tudi za zunaj zakonska partnerja). Oba namreč s skupnim premoženjem razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), zato se domneva, da sta obveznost prevzela skupaj. Že iz navedenega izhaja, da je predpogoj za uporabo domneve o skupni odgovornosti to, da je obveznost nastala v času trajanja (zunaj)zakonske skupnosti. Revizija temelji na predpostavki, da je ta pogoj izpolnjen, a iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja ravno nasprotno. Obe sta pravilno povzeli, da je toženec v zvezi s krediti, ki naj bi bili poplačani s kreditno pogodbo, sklenjeno med njim in NKBM, dne 27. 8. 2010, navedel le pri katerih bankah so bili krediti najeti in kakšen znesek je bil v zvezi s posameznim kreditom plačan. Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila z ugovori, da:

− je bila citirana kreditna pogodba sklenjena po razpadu zunajzakonske skupnosti,

− se v njej nahajajo tudi krediti, s katerimi ni seznanjena, zato ne ve na kaj so se nanašali, meni pa, da ne na skupno premoženje,

− ne ve kolikšen del teh kreditov je bil plačan od leta 2008 (ko je zunajzakonska skupnost razpadla) in

− ji ni jasno v katerem obdobju so bili posamezni krediti najeti, a meni, da je do tega prišlo po razpadu zunajzakonske skupnosti, saj so bili na dan njenega razpada evidentirani le trije krediti.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje mnenju nižjih sodišč, da so ti ugovori dovolj konkretni. Vsaj breme navedbe obdobja, v katerem so bili posamezni krediti najeti (ki je kot rečeno ključno za odgovor na primarno vprašanje predmetnega spora, torej na vprašanje, ali je šlo za kredite, najete v času trajanja zunajzakonske skupnosti), je nedvomno bilo na toženi stranki. Ta je, na vse zgoraj povzete ugovore, odgovorila le s pavšalno navedbo, da je s kreditno pogodbo z dne 27. 8. 2010 poplačala „vse predhodne kredite, ki jih je sama najela“, z njimi pa je bilo „pridobljeno zatrjevano skupno premoženje“ (brez pojasnila katero). Kljub opozorilom tožeče stranke in sodišča prve stopnje, da navedbe niso dovolj konkretizirane, saj iz njih ni razvidno kdaj so bili krediti najeti niti katero premoženje je bilo s posameznim od njih pridobljeno, svojih navedb ni dopolnila.

11. Kot rečeno, bi se domneva o skupni odgovornosti pravdnih strank za najete kredite vzpostavila šele, če bi tožena stranka dokazala, da so bili krediti najeti (oziroma obveznosti prevzete) v času trajanja zunajzakonske skupnosti. V tem primeru bi dokazno breme o tem, da njihov najem ni bil posledica skupne odločitve partnerjev, res prešlo na tožečo stranko. Brez trditev o času nastanka kreditnih obveznosti (sploh glede na ugovor tožeče stranke, da naj bi te nastale po razpadu zunajzakonske skupnosti) pa ugotovitev, da krediti predstavljajo skupen dolg obeh pravdnih strank, ni bila mogoča.

12. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je tako pravilna, revidentovi ugovori o zmotni uporabi materialnega prava in napačni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena pa so neutemeljeni. Iz njegovih trditev je namreč res razvidno, katere kredite je s kreditno pogodbo z dne 27. 8. 2010 poplačal, ni pa iz njih razvidno kdaj so bili ti krediti najeti, kar je v obravnavanem primeru ključno za odgovor na nadaljnje vprašanje, ali bi ti (lahko) predstavljali skupen dolg pravdnih strank.

13. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti 1.831,76 EUR stroškov odgovora nanjo.