Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba I Cp 2918/2017 ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2918.2017 AI generated

Appeal dismissed; applicant denied access to electricity due to illegal construction and lack of ownership.

Case Number VSL Sodba I Cp 2918/2017
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected his claim for access to electricity. The appellant, a member of the Roma community living in an illegal structure, argued that Article 51 of the Energy Act discriminated against him and violated his right to private life. The court ruled that the appellant was not a protected vulnerable consumer because he lacked legal ownership and had not met the technical and legal requirements for grid connection, making the specific protections inapplicable.

Legislator headnote

AI generated

Article 51 of the Energy Act; Article 147 and 149 of the Energy Act; Article 8 of the ECHR; Article 24 of the Constitution: The right to electricity for vulnerable consumers does not apply to occupants of illegal structures who lack legal ownership or meet technical connection requirements, as such claims conflict with the constitutional right to safety.

Keywords

AI generated
illegal construction energy access vulnerable consumer Roma community constitutional safety grid connection property ownership

Cited Legislation

AI generated
Article 51 of the Energy Act
Article 147 of the Energy Act
Article 149 of the Energy Act
Article 8 of the ECHR
Article 24 of the Constitution
Article 353 of the Act on Civil Procedure
Article 165 of the Act on Civil Procedure
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da ima pravico do dostopa do električnega omrežja ne glede na pravni položaj nepremičnine kot ranljivi odjemalec po 51. členu Energetskega zakona; obenem je zahteval, da mora toženec z njim skleniti pogodbo o zagotavljanju električne energije.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 152,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Tožnik se je pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je določba 51. člena Energetskega zakona (EZ-1) diskriminatorna do tožnika in protiustavna, saj ne upošteva specifike dejanskega in pravnega položaja romskih manjšin. Splošno je znano, da so bila romska naselja zgrajena na tuji zemlji, ob toleranci lokalnih oblasti. Ker zemljišč ni mogoče odkupiti, so objekti v romskih naseljih nelegalni oziroma črna gradnja. Država in lokalne skupnosti, kljub zakonski dolžnosti in pobudam romske skupnosti, ne storijo ničesar. Tožnik in drugi prebivalci v romskih naseljih se zato ne morejo veljavno priklopiti na električno omrežje. V romskem naselju X, kjer živi tožnik, se na področju urejanja prostorske problematike že 36 let ni spremenilo ničesar. Varnost in tehnična zanesljivost oskrbe z električno energijo bi se lahko zagotovila z upoštevanjem tehničnih standardov, a v primeru romske skupnosti brez zahtevanega gradbenega dovoljenja in urejenega lastniškega stanja nepremičnin. Sodišče je preozko tolmačilo 8. člen EKČP, ki zagotavlja pravico do zasebnega in družinskega življenja. Brez elektrike tudi tožnikovi otroci nimajo dostopa do ustreznega izobraževanja. Naloga sodišča je, da sistemsko protiustavnost odpravi na način, da prekine predmetni postopek in poda zahtevo za oceno ustavnosti določbe 51. člena EZ-1.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Tožnik je po izteku pritožbenega roka vložil še dve dopolnitvi pritožbe, ki pa sta prepozni in ju zato sodišče druge stopnje pri odločanju ni upoštevalo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje namreč soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sporno določilo 51. člena EZ-1, ki ureja položaj in pravice ranljivih odjemalcev ter pogoje za nujno oskrbo z elektriko, ni protiustavno.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno odreklo zahtevano sodno varstvo. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi pregledno in izčrpno, predvsem pa materialnopravno pravilno pojasnilo.

9. Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo razumne in dovolj tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

10. Bistvena ovira, zaradi katere tožnik ne more doseči sklenitve pogodbe o zagotavljanju električne energije s tožencem, je dejstvo, da je tožnikov objekt nelegalna gradnja in da tožnik ni lastnik nepremičnine, na kateri njegov objekt stoji. To pomeni, da tožnik ne more pridobiti soglasja za priključitev, četudi bi morebiti izpolnil predpisane tehnične oziroma varnostne zahteve. Za urejanje prostorske problematike romskih naselij pa ni odgovoren toženec, ampak so to država in lokalne skupnosti (5. člen Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji). Tožnik zato v tej pravdi niti s sklicevanjem na ustavne in konvencijske pravice ne more doseči drugačne odločitve.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

12. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.