Appeal dismissed; Republic of Slovenia must pay probate costs as successor to estate assets.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the Republic of Slovenia's appeal regarding the state's liability for probate costs. The first-instance court ordered the state to pay publication fees for notifying unknown creditors, arguing that as the successor to the estate, the state is comparable to a heir under universal succession. The court rejected the argument that probate proceedings are ex officio and thus state-funded, holding that the state, having received the assets, must bear the costs of the process initiated by the applicant.
Legislator headnote
AI generated164. člen ZD; 174. člen ZD: When the state succeeds to an estate without heirs, it bears the costs of the probate proceedings as a successor in universal succession, comparable to a private heir, rather than the state bearing them as an ex officio administrator.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Res je v 164. členu ZD določeno, da se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je bil razglašen za mrtvega, vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s trditvijo, da bi morali zato sporni stroški bremeniti proračun sodišča in da je smiselna uporaba 174. člena ZD v teh primerih izključena. Gre namreč za stroške zapuščinskega postopka, ki jih mora po mnenju pritožbenega sodišča nositi Republika Slovenija, na katero je v konkretnem primeru prešlo zapustničino premoženje. Prehod zapuščine na državo je namreč poseben primer univerzalnega nasledstva, zato je položaj pritožnice primerljiv s položajem dediča, torej stranke postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojni A. Š., ki jo sestavljajo v I. točki izreka opredeljene nepremičnine. Ker po zapustnici ni bilo dedičev, je to premoženje izročilo v last Republiki Sloveniji (II. točka izreka) ter odredilo ustrezno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi (III. točka izreka). V IV. točki izreka pa je odločilo, da mora Republika Slovenija v roku 30 dni (v dobro proračuna sodišča) plačati stroške objave oklica neznanim upnikom v znesku 38,65 EUR.
2. Zoper IV. točko izreka se pritožuje Republika Slovenija. Meni, da je odločitev v tem delu obremenjena s procesno kršitvijo in materialno pravno napačna. V novem 142.a členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) ni predvideno, da bi morala Republika Slovenija kot kaducitetna upravičenka nositi stroške tovrstnega oklica. Sodišče bi ga moralo objaviti na lastne stroške, ker se zapuščinski postopki vodijo po uradni dolžnosti. ZD tudi sicer nima specialnih določb glede stroškov, ki v zapuščinskih postopkih nastanejo samemu sodišču. Določba 174. člena ZD se nanaša zgolj na stroške strank, zato bi bil zavezanec za plačilo teh stroškov kvečjemu M. M. (predlagatelja postopka), ki je zatrjeval priposestvovanje predmetnih nepremičnin. Zakon torej ne določa, da bi morala pritožnica plačati nastale stroške v primeru, ko sama ni stranka postopka. Dodaja še, da so bili stroški objave oklica v Uradnem listu neznanim upnikom nepotrebni. Glede na to, da je bila zapustnica razglašena za mrtvo in je bil kot datum smrti določen 1. 1. 1939, že po življenjski logiki ni mogoče pričakovati, da bi imela nezastarane obveznosti (neplačane vsaj 78 let) in da se bodo javili kakšni upniki. Ker ZD ne določa, da je potrebno oklic neznanim upnikom objaviti v Uradnem listu, bi sodišče zaradi zadostitve formalnostim lahko ta oklic objavilo samo na oglasni deski sodišča.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Iz spisovnih podatkov izhaja, da zapuščinsko sodišče v tej zadevi ni razpolagalo s podatki o zapustničinih dedičih, zato je najprej izvedlo tako imenovani ediktalni postopek (oklic neznanim dedičem). V predpisanem enoletnem roku se noben dedič ni zglasil, zato se v tem primeru zapuščina izroči v last Republiki Sloveniji, vendar pa mora zapuščinsko sodišče pred tem (po izrecni določbi drugega odstavka 142.a člena ZD) objaviti oklic neznanim upnikom s pozivom, da lahko v zakonskem roku zahtevajo prenos zapuščine brez dedičev v stečajno maso (zapuščine brez dedičev). To je sodišče prve stopnje tudi storilo, pri čemer je stroške objave oklica v Uradnem listu vnaprej založilo iz svojih proračunskih sredstev. Z argumenti, s katerimi pritožnica zagovarja stališče, da je bila ta objava zgolj formalnost in da so bili stroški oklica upnikom v Uradnem listu nepotrebni, torej ne prepriča. Zapuščinsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem, saj sta obe situaciji primerljivi.
5. Res je v 164. členu ZD določeno, da se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je bil razglašen za mrtvega, vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s trditvijo, da bi morali zato sporni stroški bremeniti proračun sodišča in da je smiselna uporaba 174. člena ZD v teh primerih izključena. Gre namreč za stroške zapuščinskega postopka, ki jih mora po mnenju pritožbenega sodišča nositi Republika Slovenija, na katero je v konkretnem primeru prešlo zapustničino premoženje. Prehod zapuščine na državo je namreč poseben primer univerzalnega nasledstva, zato je položaj pritožnice primerljiv s položajem dediča 1 , torej stranke postopka. M. M. (ki je vložil pobudo za uvedbo zapuščinskega postopka), pa v tej zadevi dejansko ni pridobil nobene pravice iz zapuščine, zato ga pritožnica neutemeljeno izpostavlja kot stranko in zavezanca za plačilo spornih stroškov.
6. Glede na navedeno torej pritožba ni utemeljena. Ker tudi uradoma opravljen preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).
1 Tako tudi sklep VSK I Cp 675/2017.