Appeal dismissed; court upheld first-instance judgment on condominium fund accounting and cost allocation rules.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal against the first-instance judgment regarding condominium management fees and reserve fund accounting. The defendant argued that funds should be held on a specific account owned by unit owners rather than the administrator's fiduciary account, and that management costs were incorrectly allocated. The court rejected these claims, ruling that the law requires a separate transaction account for the reserve fund but does not mandate ownership by unit owners, and that the defendant failed to substantiate specific objections to individual cost allocations.
Legislator headnote
AI generated42. člen SZ-1; 495. člen ZPP; 165. člen ZPP: The administrator of a condominium reserve fund must use a separate transaction account, but the account holder need not be the unit owners; specific factual objections are required to challenge cost allocations in small-value proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., IV. in V. točki izreka.
II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Vodenje sredstev računa rezervnega sklada ureja 42. člen SZ-1, po katerem mora upravnik zagotoviti, da se vsa plačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Zakon predpisuje vodenje sredstev na posebnem transakcijskem računu, pri čemer pa ne postavlja pogoja, da bi bili imetniki tega transakcijskega računa etažni lastniki in ne upravnik.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo:
- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141025/2016 z dne 2. 2. 2017 v delu, ki se nanaša na toženo stranko M. razveljavilo tudi v 3. odstavku izreka (I. točka izreka),
- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 665,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka),
- zavrnilo tožbeni zahtevek glede 5,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka),
- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141025/2016 z dne 2. 2. 2017 vzdržalo v veljavi v 5. odstavku izreka (IV. točka izreka) in
- toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 286,47 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).
2. Zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.
6. V predmetnem sporu tožeča stranka (upravnik večstanovanjskega objekta) od tožene stranke, za katero je zatrjevala, da je lastnica posameznega dela v tem objektu, vtožuje stroške upravljanja, obratovanja in rezervnega sklada, povezanih s sporno nepremičnino.
7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP nanj vezano, izhaja, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica nepremičnine z oznako ID ... Prav tako tožena stranka ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da v predmetnem postopku ni predložila dokumentacije, ki bi izkazoval prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi teh dveh (za odločitev v zadevi) ključnih ugotovitev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izpodbila dejanskega stanu domneve o obstoju lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ, ki določa domnevo o tem, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Pasivna stvarna legitimacija tožene stranke v predmetnem sporu je zato podana.
8. Materialno pravno zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na vtoževana sredstva za rezervni sklad, češ da je tožeča stranka plačilo zahtevala na svoj fiduciarni račun, namesto na transakcijski račun, katerega imetniki bi bili etažni lastniki. Vodenje sredstev računa rezervnega sklada ureja 42. člen SZ-1, po katerem mora upravnik zagotoviti, da se vsa plačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu (prvi odstavek 42. člena SZ-1). Zakon predpisuje vodenje sredstev na posebnem transakcijskem računu, pri čemer pa ne postavlja pogoja, da bi bili imetniki tega transakcijskega računa etažni lastniki in ne upravnik. Pravkar navedeno potrjuje vsebina drugega odstavka citiranega določila, po katerem mora upravnik takrat, ko opravlja upravniške storitve za več večstanovanjskih stavb, za sredstva rezervnega sklada voditi ločeno knjigovodsko evidenco za vsako večstanovanjsko stavbo, kar pomeni, da je račun lahko le eden, obseg zbranih denarnih sredstev za posamezno stavbo pa je razvidna šele iz knjigovodske evidence. Drugačno pritožbeno stališče je zato pravno zmotno.
9. V 212. členu ZPP je predpisano, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pavšalno navajanje dejstev ne zadošča, temveč mora stranka vsa dejstva navajati konkretno, da jih sodišče lahko upošteva, saj bi v nasprotnem primeru kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, da bi morala tožena stranka za vsak razdelilnik stroškov posebej ugovarjati in postaviti določne trditve o tem, zakaj meni, da stroški upravljanja in/ali obratovanja niso obračunani pravilno. Tega pa tožena stranka ni storila, saj je, kot priznava v pritožbi, primeroma izpodbijala le enega izmed njih. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno preverjati pravilnosti obračuna postavk po ostalih razdelilnikih, ki jim tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala in postavila določnih trditev o nepravilnosti vsakega izmed njih.
10. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške.
11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).