Supreme Court dismisses transfer of jurisdiction request due to lack of objective impartiality grounds.

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeve navedbe v zvezi z okoliščinami prihoda na sodišče ne predstavljajo okoliščin, ki bi opravičevale prenos krajevne pristojnosti. Tako razlog, ki bi prevladal nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, ni podan.

Po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčevo subjektivno videnje okoliščin, ki objektivno ne izkazujejo negativnega razpoloženja v zvezi z vprašanjem, povezanim s konkretno zadevo, ne nudijo podlage za dvom v nepristranskost sojenja pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu je v teku kazenski postopek zoper obdolženega D. K. zaradi dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer naj bi eno izmed obravnavanih kaznivih dejanj storil v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1) z D. P.

2. Okrajno sodišče v Novem mestu je dne 6. 4. 2018 prejelo predlog obdolženega K. za prenos krajevne pristojnosti. Po obdolženčevih navedbah morata priti s soobdolžencem v primeru, da za prihod na sodišče uporabita javni prevoz, v Novo mesto dan prej. V nadaljevanju predloga opozarja, da ima obravnavana zadeva politično ozadje. Tako je splošno znano, da so pri tem problemu močno angažirani nekateri višji politiki. Iz dogodkov izhaja, da je sedanje prebivalstvo na Dolenjskem agresivno protinemško razpoloženo. Na negativno razpoloženje kaže tudi dejstvo, da v Dolenjskem listu niso hoteli objaviti obdolženčevega odgovora na članek. Po obdolženčevem mnenju dejstvo, da je treba o zadevi razsoditi na območju, kjer opisane okoliščine niso izražene v takšni meri, izkazuje tudi predlog okrajne državne tožilke za izrek kazenske sankcije, ki ni v sorazmerju z nastalimi posledicami. Obdolženec tudi ob upoštevanju njegove starosti predlaga, da se pristojnost za postopek v obravnavani zadevi prenese na Okrajno sodišče v Mariboru.

3. Vrhovno sodišče je obdolženčev predlog za prenos krajevne pristojnosti prejelo dne 18. 4. 2018.

B. 4. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve.

5. Po ustaljeni sodni praksi 1 dejstvo, da bi predlagano sodišče lažje izvedlo kazenski postopek, samo po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeve navedbe v zvezi z okoliščinami prihoda na sodišče ne predstavljajo okoliščin, ki bi opravičevale prenos krajevne pristojnosti. Tako razlog, ki bi prevladal nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, ni podan.

7. Tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti so okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega oziroma poštenega sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčevo subjektivno videnje okoliščin, ki objektivno ne izkazujejo negativnega razpoloženja v zvezi z vprašanjem, povezanim s konkretno zadevo, ne nudijo podlage za dvom v nepristranskost sojenja pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.

C. 8. Glede na navedeno pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog obdolženca za prenos krajevne pristojnosti na Okrajno sodišče v Mariboru zavrnilo.

1 Na primer sklep VSRS I Kr 38302/2015-12 z dne 26. 11. 2015.