Appeal allowed; default judgment revoked due to defendant's failure to maintain functional mail slot preventing service.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče nazadnje še dodaja, da ne sprejema stališča, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene vsako tveganje pri vročanju. ZPP česa takšnega ne določa. To stališče bi pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi oseba z neurejenim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo v predalčniku dejansko ni bilo puščeno ali da je bilo iz njega odstranjeno, kar ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se mora v 15 dneh izseliti iz stanovanja št. 53 v 2. nadstropju, v izmeri 29,14 m2, s kletjo v izmeri 0,51 m2 v stanovanjski stavbi št. 268 z naslovom ... in ga izročiti tožniku. Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati 396,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v vlogi s 5. 7. 2017 hkrati predlaga vrnitev v prejšnje stanje (sodišče prve stopnje je predlog s sklepom z 19. 10. 2017 zavrglo), odgovarja na tožbo, predlaga razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti (o razveljavitvi je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z 19. 10. 2017) ter vlaga obravnavano pritožbo.

Opozarja, da mu tožba in sodba nista bili vročeni. Njegov hišni predalčnik je bil poškodovan in kot tak neuporaben. To je izkoristil tožnik in v njem pustil le reklame, vsa druga pisanja pa odstranil, kar mu je bilo v interesu, da bi dosegel izdajo zamudne sodbe.

Pritožnik še meni, da bi moral pismonoša obvestilo pritrditi na vrata. Predlagal je zaslišanje strank, poštarja, vpogled v fotografije in sms sporočila, ki sta si jih pošiljali pravdni stranki.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo zanika, da bi odstranil sodna pisanja, saj živi v ..., zaradi dela v tujini pa je tudi veliko odsoten.

4. Višje sodišče v Ljubljani je na seji 18. 4. 2018 sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej izvedlo v zvezi z vprašanjem vročitve tožbe in sodbe predlagane dokaze. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravni vprašanj, je v skladu s 5. odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 1 ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

5. Sodišče je na pritožbeni obravnavi zaslišalo toženca in pričo B. M. (vročevalca) ter vpogledalo listine v spisu (vrnjene pošiljke, vročilnice, pojasnila pošte, fotografije in izpise sms sporočil);

ni pa zaslišalo tožnika (ker se pritožbene obravnave ni udeležil in svojega izostanka ni utemeljil z opravičljivimi razlogi in dokazi), ter priče B. Đ., ker je tožena stranka že z izvedenimi dokazi uspela dokazati svoje pritožbene navedbe.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Zamudna sodba je posledica toženčeve pasivnosti - dejstva, da toženec ne odgovori na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena. Ne gre za kaznovanje njegove neaktivnosti, ampak specifičen način toženčevega disponiranja. Vzpostavlja se domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere se opira tožbeni zahtevek, ki je mogoča zato in le tedaj, ko je bil toženec seznanjen s tožnikovimi trditvami (oziroma mu je bilo to vsaj omogočeno) in ko je bil poučen o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo. Življenjske izkušnje namreč kažejo, da se toženčeva neopravičena pasivnost ne more razumeti drugače, kot da priznava tožbene trditve. 2

8. V obravnavani zadevi se je po izdaji zamudne sodbe izkazalo, da toženec tožbenih navedb ne priznava. Trdi pa, da nanje ni odgovoril, ker jih ni poznal oziroma za tožbo ni vedel. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba (in kasneje zamudna sodba) tožencu vročena s tako imenovano fikcijo vročitve. Namen določb o nadomestnem vročanju in vročanju s tako imenovano fikcijo vročitve je v zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva ob hkratni zagotovitvi razumnega pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem vendarle seznanil oziroma imel razumno možnost, da za pisanje zve. 3 Posebnost vročitve v neuporabni predalčnik po 4. odstavku 142. člena ZPP je ta, da vročevalec sodnega pisanja ne pusti v takšnem predalčniku 4 , ampak ga vrne sodišču. Načinu vročitve je torej imanentno, da se naslovnik s pisanjem ne seznani. Zato je odločilnega pomena, da je pred tem prejel obvestilo o pošiljki in o tem, kje jo lahko prevzame v roku 15 dni, ter opozorilo, kakšne bodo posledice opustitve prevzema. Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje. 5 Če za pisanje ni vedel (ker vročitev obvestila ni bila opravljena pravilno ali pa iz kakšnega drugega razloga 6 ), mu tega ni mogoče očitati.

9. Pritožbeno sodišče na podlagi zaslišanja B. M. in toženca ugotavlja, da je bil poštni predalčnik, v katerega je bila opravljena vročitev obvestila o sodnih pošiljkah, odklenjen, vratca pa se je dalo zapreti in so ostala zaprta. Sodišče verjame toženčevi izpovedi, da je bil predalčnik odklenjen, ker je bil predhodno poškodovan (četudi ne očitno - česa takšnega ne potrjuje niti izpoved B. M. niti fotografije, ki jih je predložil sam toženec), saj kakšnega drugega razloga, ki bi utemeljeval (nesporno) nezaklepanje predalčnika ni najti in ga tožnik (v odgovoru na pritožbo) tudi ni zatrjeval. V takšni situaciji je povsem verjetno, da toženec obvestil o pošiljkah ni prejel. Vprašanje pa je še, ali mora sam nositi breme tega (ker ni uredil hišnega predalčnika) ali ne.

10. Toženec je zelo prepričljivo izpovedal, da se je tožnik sam zagovoril in mu povedal, da pobira njegovo pošto. Ob tem, ko se tožnik, ki je poznal toženčeve pritožbene navedbe 7 , čeprav je bil vabljen z vabilom na zaslišanje, pritožbenega naroka ni udeležil, kar pritožbeno sodišče ocenjuje glede na vse okoliščine primera 8 kot izogib soočenju s tožencem in njegovimi navedbami, pritožbeno sodišče verjame tožencu, da je tožnik pobiral toženčevo pošto iz predalčnika. Ker je tako, o razumni možnosti, da bi se toženec seznanil s sodnimi pisanji oziroma z obvestiloma o njih, ni mogoče govoriti.

11. Pritožbeno sodišče nazadnje še dodaja, da ne sprejema stališča, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene vsako tveganje pri vročanju. 9 ZPP česa takšnega ne določa. To stališče bi pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi oseba z neurejenim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo v predalčniku dejansko ni bilo puščeno ali da je bilo iz njega odstranjeno, kar ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP. Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) v 44. členu določa da morajo biti predalčniki izdelani in nameščeni tako, da zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk, v 43. členu pa, da mora lastnik ali lastnica stanovanja ob vhodu v objekt zagotoviti namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika; uporabnik poštnih storitev v posameznem stanovanju pa praznjenje hišnega predalčnika. Če osebe ne izpolnijo svojih obveznosti, jih mora izvajalec univerzalne storitve pisno opozoriti in jim za odpravo kršitev določiti primeren rok. Če kršitev ne odpravijo v roku iz prejšnjega odstavka, jim izvajalec iz prejšnjega odstavka ni dolžan dostavljati poštnih pošiljk, vendar mora o tem predhodno pisno obvestiti agencijo. Predpisana je še dodatna sankcija za pravno osebo, ki se kaznuje za prekršek. drugih sankcij ZPSto-2 ne predvideva. Prestroga in nesorazmerna posledica neskrbnosti lastnika stanovanja ali uporabnika poštnih storitev, ki ni zagotovil brezhibnega poštnega predalčnika, pa bi bila, da bi se mu povsem onemogočilo dokazovanje tega, da za pisanje ni vedel. Še posebej to velja za primer, ko neskrbnosti lastnika stanovanja ali uporabnika poštnih storitev stoji nasproti namerno onemogočanje seznanitve s pisanjem. Takšna razlaga bi predstavljala pretiran in nedopusten poseg v pravico do izjave v postopku.

12. Višje sodišče zaradi opisanega zaključuje, da je obravnavana pritožba pravočasna (vložena je v zakonskem roku od tedaj, ko se je pritožnik z vpogledom v sodni spis seznanil z zamudno sodbo) in tudi utemeljena ter ji je v skladu z določbo 354. člena ZPP ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati postopek v fazi (preizkusa) odgovora na tožbo (kar pritožbenemu sodišču onemogoča dopolnjevanje postopka).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Ker je bila izpodbijana zamudna sodba izdana pred 14. 9. 2017, je višje sodišče pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s 3. odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP uporabilo ZPP, kakršen je veljal pred uveljavitvijo ZPP-E.

2 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2009, stran 91.

3 Prim. sklep VSRS II Ips 95/2016.

4 Sodna praksa šteje, da je neuporaben tudi poštni predalčnik, ki ne omogoča zaklepanja, vendar pa le kar se tiče pisanja, ki se vroča, ne pa (predhodnega) obvestila o tem pisanju, kar povezuje z zaupnostjo sodnih pošiljk (prim. VSL sodba II Cp 989/2015). To stališče (ki ga problematizira tudi pritožnik) je sicer lahko vprašljivo (prim. sklep I Cp 2165/2010) z vidika namena določb o nadomestnem vročanju, a za odločitev v obravnavni zadevi ni odločilno, zato se višje sodišče z njim natančneje ni ukvarjalo.

5 Prim. sklep, naveden v opombi 3.

6 Vrhovno sodišče je v sklepu, citiranem v opombi 3, kot tak razlog štelo daljšo odsotnost naslovnika iz stanovanja.

7 In jim nasprotoval, a brez predlaganja dokazov.

8 2. odstavek 262. člena ZPP.

9 VSC sklep Cp 667/2009.