Appeal dismissed; mandatory work period for community service expired without valid extension under Criminal Code.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

[JEDRO]

Enoletni rok za opravo dela se je obsojencu iztekel 29. 4. 2017, dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 pa 29. 4. 2018. Gre za zakonski nepodaljšljiv rok, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo del v splošno korist podaljšati. Obsojenec ni pokazal prav nobene pripravljenosti, da se mu izrečena kazen štirih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju sklenila, da se kazen štirih mesecev zapora, izrečena obsojenemu Ž. Š. s sodbo istega sodišča z dne 19. 2. 2016, opr. št. I K 14971/2015, pravnomočna 29. 4. 2016, zaradi neizpolnjenih nalog v okviru dela v splošno korist, v celoti izvrši.

2. Zoper sklep se je obsojeni pravočasno pritožil, smiselno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ob minimalni plači v znesku 600,00 EUR, ni imel denarja za plačilo zdravniškega pregleda ter usposabljanja iz varstva pri delu. Pozneje, ko mu je delavka na centru za socialno delo določila nov datum pa je na zadevo čisto pozabil. Delu v splošno korist se ni izmikal. V primeru nastopa zaporne kazni bo izgubil zaposlitev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zaporna kazen ne izvrši, ampak se mu omogoči opravljanje dela v splošno korist.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, enajsti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sankcionira med drugim tudi celotno ali delno neizpolnjevanje nalog v okviru dela v splošno korist oziroma drugačne kršitve obveznosti iz dela v splošno korist z izvršitvijo izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, obsojenec v roku kot mu je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodbi ni niti začel opravljati dela v splošno korist, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega razloga. Ker se obsojenec ni odzval napotitvi Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju Center) na opravljanje zdravniškega pregleda in usposabljanja iz varnosti pri delu zaradi opravljanja del v splošno korist, ga je sodišče prve stopnje s pozivom z dne 7. 11. 2017, ki ga je prejel 1. 12. 2017, pozvalo, da se na Centru zglasi v roku 3 dni in ga opozorilo na posledico v smislu določbe enajstega odstavka 86. člena KZ-1. Obsojenec se je sicer 6. 12. 2017 zglasil na Centru, a potem v skladu z dogovorom ni dostavil potrebne dokumentacije za opravljanje dela, niti se na Centru več ni zglasil, prav tako pa svoje opustitve ni opravičil. Razlogi za neizvršitev dela v splošno korist so torej izključno na strani obsojenca oziroma njegove pasivnosti glede naloženega mu alternativnega načina izvršitve zaporne kazni, kar pomeni, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit.

5. Obenem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obsojencu potekel zakonski dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 v katerem bi moral opraviti delo v splošno korist. Citirana zakonska določba namreč predpisuje, da se lahko kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Sodba Okrajnega sodišča v Celju z dne 19. 2. 2016, opr. št. I K 14971/2015, s katero je bilo odločeno, da se kazen 4 mesece zapora izvrši z 240 urami dela v splošno korist, v roku enega leta od izvršljivosti sodbe, je postala pravnomočna in izvršljiva 29. 4. 2016. Enoletni rok za opravo dela se je torej obsojencu iztekel 29. 4. 2017, dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 pa 29. 4. 2018. Gre za zakonski nepodaljšljiv rok, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo del v splošno korist podaljšati. Ob smiselni razlagi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 3. 2017, opr. št. I Ips 58911/2011, pa gre tudi ugotoviti, da so v obravnavanem primeru razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno na strani obsojenca in njegovega neodzivanja na napotitve s strani Centra. V skladu z določbo petega odstavka 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je pristojni Center dolžan obvestiti sodišče, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, določenih z dogovorom o opravljanju dela v splošno korist. Obsojenec tako ni pokazal prav nobene pripravljenosti, da se mu izrečena kazen štirih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist.

6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Glede na izkazane premoženjske razmere, je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep, saj bi sicer utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP ter 11. člen Zakona o sodnih taksah).