Appeal dismissed; debt claims are facts for objection, not new arguments in appeal.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Trditve dolžnika o zastaranju upnikove terjatve zamudnih obresti predstavljajo trditve o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v rednem ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ne šele v pritožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 23. 2. 2018 zoper sklep o izvršbi. Ugotovilo je, da je terjatev, ki jo izterjuje upnik, judikatna terjatev, saj izvira iz pravnomočnih sklepov in sicer o izvršbi I 4219/2000 z dne 12. 4. 2002, ki je postal pravnomočen 29. 4. 2002, ter o odmeri nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 23. 11. 2009, ki je postal pravnomočen 29. 12. 2009, z dne 16. 1. 2008, ki je postal pravnomočen 15. 2. 2008, in z dne 25. 2. 2008, s katerim se je ustavil izvršilni postopek in je postal pravnomočen 21. 3. 2008. Izvršilni postopek I 4219/2000 je bil pravnomočno končan 21. 3. 2008, kar pomeni, da je zastaranje terjatve začelo ponovno teči 22. 3. 2008, to je naslednji dan po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe v zadevi I 4219/2000. Od tega datuma do vložitve novega izvršilnega predloga 30. 1. 2018 še ni poteklo deset let. Zastaranje terjatve ni nastopilo.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče le delno ugotovilo pravilnost v obrazložitvi, kjer navaja judikatno terjatev, in obenem pozablja, da je uveljavljanje razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je nepravilno uporabilo prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), drugi odstavek istega člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ pa ni uporabilo. Sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 356. člena OZ, ki posebej ureja vprašanje zastaranja občasnih terjatev, tudi obresti, ki sicer izvirajo iz pravnomočnih odločb, vendar zapadejo v plačilo v bodoče. Drugi odstavek 356. člena OZ odkazuje na prvi odstavek 347. člena OZ, zaradi česar navedene terjatve ne zastarajo v roku deset let, temveč v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, torej v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku po pooblaščenki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik je v ugovoru sicer podal ugovor zastaranja in se skliceval na tretji odstavek 355. člena OZ ter na zastaralni rok eno leto za ″račun za telefonijo″. Zatrjeval je, da zastaralni rok ni pet let po 348. členu OZ, da so po tretjem odstavku 355. člena OZ terjatve zapadle že 16. 1. 2010 in 23. 11. 2011, ker zastaranje pri terjatvah, ki zastarajo v enem letu (″telefonija″), začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev zapadla v plačilo. Torej je podal ugovor zastaranja izrecno za samo terjatev, se pravi glavnico, ne posebej za obresti. Slednjega podaja v pritožbi. Trditve dolžnika o zastaranju upnikove terjatve zamudnih obresti predstavljajo trditve o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v rednem ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe 1 , ne šele v pritožbi. Zato se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo z ugovorom zastaranja obresti. V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP 2 v zvezi s 15. členom ZIZ se ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Zato predstavlja dolžnikov ugovor zastaranja obresti pritožbeno novoto, za katero ni pojasnil, zakaj je ni mogel podati pred sodiščem prve stopnje v pravočasnem ugovoru. Sodišče druge stopnje ga ni moglo upoštevati. Ostalim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje glede nezastaranja terjatve - glavnice dolžnik ne nasprotuje oziroma jim celo pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Sklep VSC I Ip 1202/2007.

2 Upnik je vložil predlog za izvršbo 18. 1. 2018, kar je bilo po uveljavitvi novele ZPP-E 14. 9. 2017 in spremenjena določba 337. člena ZPP že velja za to zadevo. Enak zaključek je izhajal iz že prej veljavnega prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.