Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep I Ip 718/2018 ECLI:SI:VSLJ:2018:I.IP.718.2018 AI generated

Appeal dismissed; execution of court settlement requires proof of maturity per Art. 20 ZIZ, not a separate certificate.

Case Number VSL Sklep I Ip 718/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Higher Court dismissed the debtor's appeal against the first-instance court's rejection of an execution request based on a court settlement. The debtor argued that a separate certificate of executability was required under Article 40(5) of the Enforcement and Security Act (ZIZ), claiming the debt's maturity was not proven. The court ruled that such a certificate is not a condition for execution when the title is a court settlement; instead, maturity must be proven via the settlement record, public deed, or court judgment as required by Article 20 of ZIZ. Consequently, the first-instance court correctly allowed execution based on the provided settlement document.

Legislator headnote

AI generated

5th paragraph of Article 40 of the Enforcement and Security Act; 20th paragraph of Article 20 of the Enforcement and Security Act: A certificate of executability is not a prerequisite for enforcing a court settlement; the maturity of the debt must be established according to Article 20 of the Enforcement and Security Act using the settlement record or other prescribed evidence.

Keywords

AI generated
enforcement of court settlement certificate of executability maturity of debt Enforcement and Security Act execution request procedure

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje se je glede vsebine predloga za izvršbo pravilno sklicevalo na peti odstavek 40. člena ZIZ. Ta določa, da upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Šele v odgovoru na ugovor pa je upnik dolžan predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ).

Izdano potrdilo o izvršljivosti ni pogoj za dovolitev izvršbe v primeru, ko je izvršilni naslov sodna poravnava. Določbo petega odstavka 40. člena ZIZ je namreč treba razlagati v povezavi z 20. členom ZIZ. Izvršljivost in s tem zapadlost sodne poravnave se namreč ne dokazuje s potrdilom o izvršljivosti, ampak v skladu z 20. členom ZIZ z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino, če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 2. 2. 2017 zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in dolžniku naložilo v plačilo 628,30 EUR stroškov ugovornega postopka upnice v roku 8 dni s pripadki (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se je po pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, peti odstavek 40. člena ZIZ ne določa, da predlogu za izvršbo ni treba predložiti izvršilnega naslova, temveč da mora upnik le določno navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Upnik je v predlogu za izvršbo izrecno navedel, da potrdilo o izvršljivosti sodne poravnave ni bilo izdano, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZIZ. Zapis sodne poravnave ni izvršljiv. Iz sodne poravnave ne izhaja, da je terjatev v višini 55.815,89 EUR zapadla. Sodišče prve stopnje je prekoračilo meje pristojnosti, saj sporna dejstev, ki jih je ugotavljajo, ni mogoče ugotavljati izven pravdnega postopka.

3. Upnica je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ga kot materialnopravno podlago navaja dolžnik, ne določa vsebine predloga za izvršbo, ampak pristojnost za izdajo potrdila o izvršljivosti. Sodišče prve stopnje se je glede vsebine predloga za izvršbo tako pravilno sklicevalo na peti odstavek 40. člena ZIZ. Ta določa, da upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Šele v odgovoru na ugovor pa je upnik dolžan predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Upnik je v predlogu za izvršbo kot izvršilni naslov določno označil sodno poravnavo sklenjeno pred Okrožni sodiščem v Ljubljani, v zadevi P 2229/2015-I. To je v overjenem prepisu (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa 1 ) v skladu z določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ tudi predložil v odgovoru na ugovor.

6. Izdano potrdilo o izvršljivosti tudi ni pogoj za dovolitev izvršbe v primeru, ko je izvršilni naslov sodna poravnava. Določbo petega odstavka 40. člena ZIZ je namreč treba razlagati v povezavi z 20. členom ZIZ. Izvršljivost in s tem zapadlost sodne poravnave se namreč ne dokazuje s potrdilom o izvršljivosti, ampak v skladu z 20. členom ZIZ z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino, če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku.

7. Pritožnik tako v pritožbi pravilno ugotavlja, da se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje samo na predpisan način, vendar zmotno zaključi, da zapadlost terjatve, katere poplačilo zahteva upnica, ne izhaja iz predložene sodne poravnave.

8. S sodno poravnavo se je dolžnik do 31. 12. 2016 upnici zavezal plačati 40.000,00 EUR, pri čemer so v primeru pravočasnega plačila tega zneska v celoti urejena vsa pravna razmerja med strankama, ki so predmet postopka I P 2229/2015 (1. točka sodne poravnave). Iz 2., za predmetni postopek relevantne, točke sodne poravnave pa izhaja, da je dolžnik v primeru, da do 31. 12. 2016 celotnega zneska 40.000,00 EUR ne plača, dolžan upnici plačati znesek v višini 55.815,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 1. 2014 dalje do plačila.

9. S sodno poravnavo sta se torej upnica in dolžnik dogovorila, da je dolžnik upnici dolžan plačati terjatev v višini 55.815,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2014, ki zapade v plačilo 1. 1. 2017, vendar pa je dolžnik prost svoje obveznosti, če do 31. 12. 2016 plača 40.000,00 EUR.

10. V sodni poravnavi je tako določno opredeljena tako obveznost dolžnika (plačilo 55.815,89 EUR s pripadki), iz nje pa izhaja tudi zapadlost terjatve, to je 1. 1. 2017. Da bi dolžnik do 31. 12. 2016 poravnal znesek 40.000,00 EUR v ugovoru ni zatrjeval, niti ni prerekal navedb upnice, da tega zneska ni plačal.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožba neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem zgolj povzema trditve in stališča, ki jih je podal v odgovoru na ugovor ter pritrjuje stališčem, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pravilno je sklicevanje na 111. in 113. in ne 115. in 117. člen Sodnega reda.