Administrative court dismisses appeal against road inspector's order to remove unauthorized advertising structures on highways.

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06102-539/2016-05 z dne 19. 12. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Postavitev objekta za oglaševanje ob državnih cestah ni v nobenem primeru dovoljeno brez soglasja ali delovnega naloga direkcije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) tožnici odredila odstranitev objektov za obveščanje in oglaševanje z območja regionalne ceste R2-148 s fasade, ki sta postavljena brez soglasja upravljalca regionalne ceste na a) severovzhodnem delu, na srednjem objektu, enotnega objekta hotela A. in b) vzhodnem delu, iz smeri Šentjerneja, na objektu nekdanjega Hotela A. (1. točka izreka), kar mora izvršti v 30 dneh od vročitve te odločbe (2. točka izreka), in o tem obvestiti organ v 5 dneh po poteku roka iz prejšnje točke te odločbe (3. točka izreka). Odločila je še, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je inšpektor v postopku, začetem po uradni dolžnosti, opravil inšpekcijski nadzor in ugotovil, da se navedena objekta nahajata v 15-metrskem varovalnem pasu regionalne ceste v nasprotju s tretjim odstavkom Pravilnika o projektiranju cest ter v območju kanaliziranega križišča. Na podlagi dodatnih poizvedb je pridobil podatek, da je tožnica oglaševanje na fasadni oglasni površini zaračunavala, kar dokazuje, da je inšpekcijska zavezanka, za postavitev navedenih objektov pa ni pridobila soglasja Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja zakonsko podlago, po kateri je gradnja, rekonstrukcija ter izvajanje kakršnih koli del na zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste dovoljeno le s soglasjem Direkcije. Na pritožbene navedbe, da za postavitev spornih objektov ni odgovorna tožnica, navaja, da je slednja stranki izdala račun za postavitev objekta oz. za oglaševanje. Zato je nesporno, da je objekte postavila tožnica. Prav tako ni sporno, da za ta dva objekta ni bilo izdano soglasje oz. dovoljenje. Ostale pritožbene ugovore ocenjuje kot brezpredmetne, saj je s predpisi jasno določeno, da so objekti za oglaševanje in obveščanje večinoma enostavni objekti, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje. Bistveno je le, ali je objekt postavljen z ustreznim soglasjem upravljalca državne ceste.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba izdana zoper njo kot pravno osebo, ki v postopku ni pasivno legitimirana. Lastnik objekta, na katerem se nahaja oglasna površina, in lastnik oglasne površine je B.B. ki je iz tega razloga tudi edini zavezanec za njeno odstranitev. Zaključek toženke, da je lastnik oglasnega prostora tožnica, je napačen in nima podlage. Tožnica je prevzela le trženje oglasnega prostora, kar ji ne prinaša nobenih drugih upravičenj ali zavez iz naslova lastništva, saj do prenosa le-tega tudi v zvezi z samo oglasno površino nikoli ni prišlo in ga pravno ni mogoče ločiti od lastništva nepremičnine, ker je njen sestavni del. Iz priložene pogodbe z novembra 2015 je razvidno, da je B.B. sam poskrbel za namestitev zaščitne mreže ter se v zvezi s tem zavezal pridobiti potrebna dovoljenja, prevzel pa je tudi odgovornost iz naslova morebitnih upravnih in sodnih postopkov. Kot lastnik je zgolj dovolil tožnici, da mu dostavi zaščitno mrežo z logotipom ter da poišče plačnika oglasnega prostora. Izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in gre za bistveno kršitev postopka.

5. Uveljavlja pa tudi kršitev materialnih predpisov. Meni, da je toženka napačno tolmačila 39. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1. Oglasna površina na samem objektu oz. na zaščitni mreži, ki je nameščena na fasadi objekta, ne spada med vrste objektov za obveščanje in reklamiranje, ki jih določa navedena določba. Že iz jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da gre v tem sklopu za samostojne objekte, ki so namenjeni namestitvi obvestilnih in oglasnih sporočil in so taksativno našteti. V konkretnem primeru pa gre za oglasno površino na samem objektu, ki je del osnovnega objekta in ni samostojni objekt. Nima tudi nobenih samostojnih nosilcev. Ker gre za oglasno površino, ki ne predstavlja dodatne obtežitve in se z njeno pritrditvijo ne posega v konstrukcijske elemente osnovnega objekta, ni zanj potrebno gradbeno dovoljenje. Soglasje upravljalca ceste po 66. členu ZCes-1 je potrebno samo, če gre za gradnjo objekta v varovalnem pasu. V obravnavanem primeru ne gre za objekt, pač pa sestavni del fasade objekta.

6. Izpodbijana odločba temelji tudi na napačnem tolmačenju 78. člena ZCes-1, ki prepoveduje postavljanje objekta za oglaševanje in reklamiranje le v območju državne ceste zunaj naselja. Nesporno je, da se konkretna nepremičnina nahaja v naselju. Izpodbijana odločba je torej nezakonita, ker oglasna površina ni objekt v smislu 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1 in ZGO-1, v zvezi z 2. členom točke 18. ZCes-1, poleg tega pa ne gre za pravno in dejansko situacijo iz 78. člena ZCes-1, ker se objekt, na katerem je oglasna površina, nahaja v naselju. Realizacija izpodbijane odločbe pa pomeni tudi nevarnost za življenje in zdravje ljudi, saj je oglasna površina del objekta in zaščitne mreže. Poleg tega poudarja, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, saj t.i. objekta za obveščanje in oglaševanje v izreku nista dovolj specificirana in precizirana, v naravi pa ne obstajata kot samostojna objekta, ampak samo kot del hiše, ki jih ni mogoče odstraniti brez posega v sam objekt in brez odstranitve zaščitne mreže. Slednje pa predstavlja tudi nevarnost za ljudi in premoženje. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi inšpektorja, da sta PVC platni, ki sta pritrjeni na fasado hiše v lasti fizične osebe, objekta za obveščanje v smislu 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, za katera ni sporno, da se nahajata v varovalnem pasu regionalne ceste, in za postavitev katerih si tožnica ni pridobila soglasij upravljalca državne ceste.

10. Sodišče uvodoma navaja, da je sicer pravilno stališče tožnice, da 78. člen ZCes-1 izrecno prepoveduje postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje le v območju državne ceste zunaj naselja (prvi odstavek), razen v primerih iz drugega odstavka navedene določbe. Za postavljanje objektov za oglaševanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju pa v tretjem odstavku navedene določbe določa pogoje. Tako za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah zunaj naselja, kot v naselju, pa mora investitor v skladu s petim odstavkom navedene določbe pridobiti soglasje direkcije, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije. Navedeno pomeni, da postavitev objekta za oglaševanje ob državnih cestah ni v nobenem primeru dovoljeno brez soglasja ali delovnega naloga direkcije. Postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste brez soglasja pa je podlaga za ukrepanje inšpektorja za ceste iz 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na kateri izpodbijana odločba temelji. Povedano drugače, za ukrepanje pristojnega inšpektorja za ceste na navedeni pravni podlagi zadostuje ugotovitev inšpektorja, da je zavezanec na območju državne ceste postavil objekt za obveščanje in oglaševanje, ne da bi si za to predhodno pridobil soglasje direkcije.

11. Tožnica v tožbi med drugim ugovarja, da ugotovitev toženke, da je zavezanka za izvršitev izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa, ni pravilna in zakonsko utemeljena. Poudarja, da je lastnik objekta, na katerem se nahajata sporni „zaščitni mreži“, kot tudi spornih „zaščitnih mrež“, fizična oseba, to je B.B. Ta je s tožnico sklenil pogodbo, ki tožnici daje zgolj upravičenje trženja spornega oglasnega prostora, sam pa se je zavezal namestiti zaščitni mreži in v zvezi s tem pridobiti vsa potrebna dovoljenja.

12. Sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe v smislu navedenega tožbenega ugovora, ki ga je tožnica navajala že v upravnem postopku, ni mogoče preizkusiti, saj niti odločba prvostopenjskega organa, niti odločba drugostopenjskega organa, ne vsebujeta ne pravno relevantnih razlogov, zakaj je tožnica zavezanka v predmetnem postopku. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe na lastništvo spornih objektov sklepa iz izstavljenih računov za oglaševanje, drugostopenjski organ na navedeni pritožbeni ugovor odgovarja, da je račune za oglaševanje izstavljala tožnica, iz česar sklepa, da je postavila tudi sporna objekta. Do dokazov tožnice, in sicer pogodbe z novembra 2015, sklenjene med tožnico in B.B., iz katere naj bi izhajalo, da je B.B. sam poskrbel za namestitev zaščitne mreže ter se v zvezi s tem zavezal pridobiti potrebna dovoljenja, pa se ne opredeli. Izpodbijane odločbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), kar je že razlog za njeno odpravo.

13. Poleg tega je v obravnavni zadevi sporno tudi, ali gre v obravnavanem primeru za objekt za reklamiranje v smislu 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, ali gre za del stavbe, kot zatrjuje tožnica. Pristojnost inšpekcijskega ukrepanja na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 je omejena le na objekte za obveščanje in oglaševanje v smislu 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, ki so v območju državne ceste postavljeni brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

14. Toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z navedenimi spornimi vprašanji zgolj ugotovi, da gre za objekta za reklamiranje v smislu 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, česar pa konkretno ne utemelji, ampak zgolj povzame besedilo navedene določbe in se ne opredeli do dokazov tožnice, ki jih je predložila v postopku (odgovor Ministrstva za okolje in prostor). Sodišče zato ugotovitve toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre pri spornih reklamnih panojih (zaščitnih mrežah), z vijaki pričvrščenih na fasado stavbe, za objekta v smislu določbe 39. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, prav tako ne more preizkusiti.

15. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene kršitve odpraviti.

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).