Appeal dismissed: Creditor's assignment of debt despite prohibition only frees debtor from obligation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je upnik navkljub dogovorjeni prepovedi cediranja terjatev vseeno prenesel, je bila pravna posledica tega odstopa le, da je bil dolžnik prost svoje obveznosti, četudi jo je izpolnil odstopniku terjatve (četrti odstavek 417. člena OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo v prvem in tretjem odstavku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108846/2016, z dne 25.10.2016, in je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo; poleg tega pa ji je naložilo, da toženi stranki povrne njene izvršilne in pravdne stroške.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov po 458. členu ZPP. Vztrajala je pri svojem stališču, da bi morala tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 419. člena Obligacijskega zakonika (OZ) obveznost izpolniti prevzemniku terjatve, saj zatrjevana prepoved prenosa terjatve ni bila podprta z nobenim izvedenim dokazom. Svojo odločitev je sodišče oprlo na vzorec neke naročilnice in zatrjevanih Splošnih pogojev tožene stranke, in ne na dokumente, ki so bili podlaga za nastanek prevzete terjatve. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, „saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je v njej o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med listinami“. V 1. členu Splošnih pogojev je jasno zapisano, da si naročnik pridržuje pravico, da v posameznem naročilu določi posebne pogoje. Za nobeno izmed vtoževanih terjatev ni bilo z ničemer dokazano, da zanjo veljajo ti Splošni pogoji. Posameznih naročilnic z morebitnim sklicevanjem na Splošne pogoje ali podpisane pogodbe o sprejemu Splošnih pogojev ter računov v postopku ni bilo priloženih, pravni prednik tožene stranke pa tudi po prejetem obvestilu o prenosu terjatve temu ni nasprotoval, kar pomeni, da se je s prenosom terjatve strinjal. Zato je bilo v postopku tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Posledično bi morala biti tudi odločitev o stroških postopka drugačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je mogoče v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno absolutno bistveno kršitvijo postopka, ne takšno, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi ne s tistimi, ki jih pritožba očita prvostopenjskemu sodišču. Obrazložitev izpodbijane sodbe je jasna, logična in argumentirana, tako da se jo lahko preizkusi, med razlogi, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče in vsebino listin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o odločilnih dejstvih, pa ni nasprotja, katerega pritožnik tudi ni določno opredelil.

6. Dejansko stanje, ki ga je v predmetni zadevi ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je naslednje: - tožeča stranka je 12.9.2014 sklenila z družbo A.Š.K d.o.o. 1 Pogodbo o odstopu terjatve, s katero je bila odstopljena (vtoževana) terjatev do dolžnika C.T. AI d.o.o., ki je pravni prednik tožene stranke; - tožena stranka je terjatev, ki je bila predmet cesijske pogodbe, že poravnala odstopniku; - poslovanje pravnega prednika tožene stranke z odstopnikom terjatve je potekalo na enak način oziroma na podlagi enakih pisnih naročil, kot je bila naročilnica, ki je bila vložena v spis; - Splošni nabavni pogoji (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki so prepovedovali odstop terjatve tretjim, so se uporabljali za poslovanje vseh družb znotraj skupine C., dobavitelj pa jih je sprejel že s sprejemom ali začetkom izpolnjevanja naročila; - storitev je bila opravljena, oziroma odstopnik terjatve je pričel z izpolnjevanjem naročila; - med odstopnikom terjatve in pravnim prednikom tožene stranke je bila dogovorjena prepoved prenosa terjatve.

7. S tem, ko pritožba zatrjuje, da ni bilo v spisu nobenih dokazov, ki bi dokazovali prepoved prenosa terjatve, in da se na podlagi vzorca naročilnice in Splošnih pogojev ne more sklepati, da slednji veljajo tudi za njenega pravnega prednika in za odstopljeno terjatev, tožeča stranka graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitev, da je poslovanje pravnega prednika tožene stranke potekalo na enak način, in da so vedno, ko je dobavitelj začel izpolnjevati naročilo, določila Splošnih pogojev 2 zavezovala obe pogodbenici, je ugotovitev dejanske narave, v katero pritožbeno sodišče, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, ne more posegati, saj ne more biti v sporu majhne vrednosti predmet pritožbene obravnave. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih trditev tožeče stranke ni opredeljevalo.

8. V delu, ko pritožba graja pravilnost uporabe materialnega prava z navedbo, da ker pravni prednik tožene stranke po prejetem obvestilu o prenosu terjatve, temu ni nasprotoval, naj bi to pomenilo, da s prenosom terjatve soglaša, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo četrtega odstavka 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da v primeru, ko sta se upnik in dolžnik pogodbeno dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, lahko slednji prenos terjatve kljub temu opravi in ta prenos tudi učinkuje. To pomeni, da četudi pravni prednik tožene stranke prenosu terjatve po tem, ko je bil o njem obveščen, ni posebej nasprotoval, se pravna narava dogovorjene prepovedi cediranja ni spremenila tako, kot si to materialnopravno napačno razlaga tožeča stranka. Če je upnik navkljub dogovorjeni prepovedi cediranja terjatev vseeno prenesel, je bila pravna posledica tega odstopa le, da je bil dolžnik prost svoje obveznosti, četudi jo je izpolnil odstopniku terjatve (četrti odstavek 417. člena OZ), kot je to materialnopravno pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče tudi v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 odstopnik terjatve

2 in s tem prepoved odstopa terjatve tretjim