Criminal appeal against a procedural order dismissed; facts from first instance judgment remain decisive.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Maribor dismissed the defense's appeal against a first-instance decision rejecting a request to restore the previous state and dismissing a late objection. The appellant argued for a fundamental procedural violation regarding identity verification and the need for a graphologist, claiming the first instance court erred in its findings. The court ruled that the first instance decision was sufficiently reasoned based on multiple grounds and that additional expert examination was unnecessary and excessive.
Legislator headnote
AI generatedZKP 445. člen (3); ZKP 371. člen (1) točka 11; ZKP 371. člen (2): The appellate court's review of a procedural order is conducted in camera, and the first instance court is not obligated to specify every single ground for identity verification if multiple sufficient bases exist, provided the decision is not arbitrary or lacks essential reasoning.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba zagovornice obsojene P.P. se zavrne kot neutemeljena.
II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.
[JEDRO]
Odločilna dejstva so dejstva, opisana v izreku posamezne sodne odločbe.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 8. 1. 2018 po tretjem odstavku 445.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog zagovornice obsojene P.P. za vrnitev v prejšnje stanje ter hkrati vložen ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Mariboru I K 41463/2017 z dne 25. 9. 2017 po drugem odstavku 445.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 87. člena ZKP, kot prepozen zavrglo. Povzeto je vsebina izreka, izdanega v sklepu I K 41463/2017.
2. Zoper sklep se je pritožila obsojenkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali ga razveljavi in hkrati razveljavi še navedeno sodbo o kaznovalnem nalogu. Predlagala je tudi, da se jo o seji obvesti.
3. Zadnje ni bilo storjeno, kajti po 445. členu ZKP se stranke obveščajo o seji le, kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, medtem ko je v obravnavani zadevi pritožbeni predmet sklep, ki ga pritožbeno sodišče vedno samo (in camera) preizkuša. Ta preizkus pa je pokazal, da je pritožba neutemeljena.
4. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v razlogih sodbe ni navedeno, na kakšen način je poštna uslužbenka preverila obsojenkino istovetnost, ko je ta po drugi strani zatrjevala, da je sodno pisanje očitno v njenem imenu prevzela in podpisala druga oseba.
5. Kršitev ni podana. Odločilna dejstva so dejstva, opisana v izreku posamezne sodne odločbe. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja, da glede na predmet odločitve v točki I izreka sklepa utemeljenost obsojenkinih navedb v zvezi z vročitvijo sodnega pisanja ni brez pomena, so odločilna dejstva v 5. točki razlogov sklepa zadostno obrazložena. Po uvodu so namreč naštete podlage, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo sodno pisanje obsojenki in ne more biti komu drugemu uspešno vročeno 11. 10. 2017. Ker je podlag več, in ker se po vsebini medsebojno dopolnjujejo, se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa do načina preverjanja obsojenkine istovetnosti po poštni uslužbenki, kot eni izmed podlag, ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Vse drugo je smiselno zavzemanje za dopolnitev dejanskega stanja, ki po pritožbi tudi sicer ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno.
6. Pritožnica v tej zvezi v pritožbeni obrazložitvi pravi, da bi sodišče prve stopnje moralo po zgornjem preverjanju postaviti še izvedenca grafologa ter z njegovo pomočjo opraviti grafološko primerjavo podpisov, po kateri bi nato tudi pravega prejemnika sodnega pisanja zanesljivo ugotovilo. Ker to ni bilo storjeno, je hkrati podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko se je sodišče prve stopnje v ugotovitvi o obsojenkini predhodni seznanjenosti z obvestilom o prispelem pisanju neposredno zmotilo. Obsojenka se je namreč s tem obvestilom seznanila šele po pritožničinem pregledu spisa.
7. Kot je to bilo že obrazloženo, ugotovitve sodišča prve stopnje temelje na večjih podlagah. To je pomembno, kajti podlag za zatrjevano ponarejanje obsojenkinega podpisa, z izjemo pritožničine prijave kaznivega dejanja ni, sodišče prve stopnje pa se je v tej zvezi pravilno ravnalo še po drugih, podobnih obsojenkinih podpisih na listinah v spisu in ugotovitvi, ki znova ne temelji zgolj na eni okoliščini, da je bila obsojena z obvestilom o prispelem sodnem pisanju seznanjena. S tem se pritožnica po povzeti pritožbeni obrazložitvi sicer ne strinja, hkrati pa k pritožbi ne priloži vsaj preslikanega obvestila, ki bi naj bilo ob njenem pregledu spisa (list. št. 41) k drugim listinam pripeto. Glede na to se preverjanje pri P.S. v izvedenem obsegu izkaže za zadostno, dokazovanje po izvedencu grafologu s primerjavo podpisov in ugotavljanjem domnevnega ponarejevalca obsojenkinega podpisa pa za čezmerno ter je v posledici, in brez da bi bila obsojenka v pravnih jamstvih iz 29. člena Ustave kakorkoli prikrajšana, upravičeno izostalo.
8. Obrazložena odločba temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP, odločba o plačilu sodne takse pa na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifni številki 74013 Taksne tarife ter je posledica neuspešne pritožbe.