Legislator Case Law & Legislation
UPRS Sodba I U 290/2017-11 ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.290.2017.11 AI generated

Administrative court dismisses tax debt repayment appeal as plaintiff failed to prove prior procedure dependency.

Case Number UPRS Sodba I U 290/2017-11
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the taxpayer's appeal against the first-instance rejection of a request to reopen the tax debt repayment procedure. The plaintiff argued that the final 2013 decision relied on a prior 2012 installment agreement, but the court found the legal bases for both decisions were distinct under the Tax Procedure Act. Consequently, the court ruled that the statutory conditions for reopening the procedure based on a changed prior ruling were not met.

Legislator headnote

AI generated

ZUP 260. člen 4. točka 1.; ZDavP-2 101. člen; 103. člen; Postopek se ne obnovi, če odločba izdana na različni pravni podlagi kot predhodna odločba, saj ni izpolnjen pogoj, da se postopek opravlja na podlagi predhodnega vprašanja.

Keywords

AI generated
reopening of procedure tax debt repayment different legal basis prior procedure dependency administrative appeal tax procedure act final decision

Cited Legislation

AI generated
ZUP 260. člen 4. točka 1.
ZUP 267. člen 2. odstavek
ZDavP-2 101. člen
ZDavP-2 103. člen
ZUS-1 63. člen
ZUS-1 59. člen
ZUS-1 51. člen 2. odstavek
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Razlogi tožnice, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, ni izkazan, je prvostopenjski organ tožničino vlogo pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ko je opravil preizkus in ugotovil, da okoliščina, na katero se predlog tožnice opira, ni verjetno izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) predlog tožnice za obnovo postopka odpisa, delnega odpisa oziroma obročnega odplačevanja davčnega dolga, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Brežice DT 4292-24342/2012-15 z dne 30. 1. 2013 zavrgla, s tem da vse stroške trpi tožnica. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Prvostopenjski organ navaja, da je bila tožnici izdana odločba DT 4292-24342-15 z dne 30. 1. 2013, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za obročno odplačevanje davčnega dolga z dne 8. 10. 2012, in da je odločba postala dokončna. Tožnica predlaga obnovo tega postopka, pri čemer se sklicuje na 260. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Davčni organ povzema predlog tožnice, v katerem opisuje postopek pred izdajo odločbe z dne 30. 1. 2013 ter navaja dokazila, ki jih tožnica prilaga. Ugotavlja, da tožnica okoliščine, na katere opira svoj predlog za obnovo postopka, ni izkazala, ker iz predložene dokumentacije ne izhaja, da je bil postopek reševanja vloge za odpis oziroma obročno plačilo davka vezan na predhodni postopek, na katerega bi se izdana odločba DT 4292-24342/2012-15 z dne 30. 1. 2013 opirala, ter da tožnica novega akta (sodbe, odločbe), ki bi ga v predhodnem postopku izdal pristojni organ in predhodno vprašanje o bistvenih točkah drugače rešil, ni predložila. Hkrati ugotavlja, da ne obstaja obnovitveni razlog za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo organa prve stopnje strinja. Ugotavlja, da se odločba DT 4292-23893/2012-2 (01-1122-10) z dne 8. 11. 2012 nanaša na obročno plačilo davčnega dolga na podlagi 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), odločba DT 4292-24342-15 (03-4001-01) z dne 30. 1. 2013 pa je izdana na podlagi 101. člena ZDavP-2. Gre za dve različni pravni podlagi za odločitev, zato ne sledi tožnici, da gre za isti primer. Navedeni določbi omogočata različne vrste obročnega plačila, pravna podlaga je različna in posledično niso izpolnjeni pogoji, da bi bilo postopek mogoče obnoviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Po mnenju pritožbenega organa tožnica ni izkazala, da so podani pogoji za obnovitev postopka odpisa, delnega odpisa oziroma obročnega odplačevanja davčnega dolga.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Predlaga združitev s postopkom, ki se pri tem sodišču vodi pod opravilno številko I U 1671/2016, v katerem je priložila kopijo pritožbe in dokumente od aprila leta 2016, na podlagi katerih je razvidno vse dogajanje. Navaja, da je skozi ves postopek nastalo veliko dokumentacije, le pravih odgovorov na njeno vprašanje ni bilo, zato prosi za preučitev primera, ker smatra, da so ji bile kršene osnovne pravice v postopku, predvsem pravica iz 7. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in dovoli obnovo postopka in odpis obveznosti.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov, sodišču pa predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilni in na zakonu utemeljeni pa so tudi razlogi toženke, s katerim je zavrnila pritožbo tožnice. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanih upravnih aktov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

7. Tako kot pravilno navajata oba davčna organa, tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 4. točke 260. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje o bistvenih točkah drugače rešil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke, kar ima podlago tudi v upravnih spisih, in izhaja tudi iz dokazil, ki jih je tožnica predložila v postopku (povzeti so tudi v izpodbijanem sklepu), izhaja, da sta bili tožnici izdani dve odločbi, in sicer odločba z dne 30. 1. 2013 o zavrnitvi tožničine vloge za obročno plačilo davčnega dolga in odločba z dne 8. 11. 2012 o obročnem plačilu v treh obrokih. Tožnica v zvezi s prvo navedeno predlaga obnovo postopka. Navedena odločba je bila izdana na podlagi 101. člena ZDavP-2, ki nosi naziv „Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe“ in določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterjljivost davka. Po prvem odstavku navedenega člena davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas dveh let oziroma dovoli plačilo davkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Druga odločba z dne 8. 11. 2012 o obročnem plačilu v treh obrokih pa je bila tožnici izdana po 103. členu ZDavP-2, ki nosi naslov „Posebni primeri odloga in obročnega plačevanja davka“. Navedena določba se nanaša na situacije, če davčni zavezanec predloži katerikoli inštrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register. Kot pravilno pojasni toženka, gre za dve različni pravni podlagi za odločitev. Zato razlogi tožnice, da gre za isti primer in s tem za situacijo iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa obnovitveni razlog v primeru, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

8. Ker tudi po presoji sodišča razlogi tožnice, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, ni izkazan, je prvostopenjski organ tožničino vlogo pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ko je opravil preizkus in ugotovil, da okoliščina, na katero se predlog tožnice opira, ni verjetno izkazana.

9. Tožničini očitki, da je bil kršen 7. člen ZUP, ki nosi naslov “Varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi“, po katerem morajo med drugim organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice in stranko opozoriti, kadar glede na podano dejansko stanje uradna oseba izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice in da se uporabljajo ukrepi, ki so za stranko ugodnejši, po presoji sodišča niso izkazani. Slednje ne izhaja niti iz prilog, ki jih je tožnica predložila v sodni spis I U 1671/2016, ki se nanje sklicuje v tožbi (v zadevi je bila 21. 11. 2017 izdana zavrnilna sodba), kamor je sodišče vpogledalo, drugih konkretnih razlogov pa tožnica ne pojasni.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).