Appeal dismissed because appellant failed to prove bar exam qualification required for filing appeal.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal lodged by a party who failed to submit proof of having passed the bar exam, a mandatory condition for filing appeals in administrative proceedings. Although the appellant argued that previous submissions covered the necessary qualifications, the court noted the appellant had not provided any evidence of passing the exam despite prior court requests. Consequently, the court ruled that the appeal was inadmissible under the Administrative Procedure Act because the appellant lacked the requisite legal standing to file it.
Legislator headnote
AI generateds. 22. odst. 1 ZUS-1; s. 343. odst. 4 ZPP: An appeal filed by a party without a bar exam qualification is inadmissible, and the court may dismiss it without further summons if the lack of qualification is evident from the record.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Tožnik potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu tudi po pozivih sodišča prve stopnje ni predložil, tudi sicer ne navaja, da ima pravniški državni izpit opravljen. Pritožnik je bil tekom postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjen z obravnavanim pogojem za vložitev pritožbe, obveznostjo njegovega izkazovanja in posledicami opustitve, zato ga Vrhovno sodišče ni ponovno pozivalo, naj dokaže izpolnjevanje zahtevanega pogoja.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor tožnika zoper poziv sodišča I U 1789/2017-6(k) z dne 14. 11. 2017 kot nedovoljen. Obrazložilo je, da je bil poziv sodišča tožniku poslan na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne ZUS-1 ne Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v konkretnem postopku uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ne dopuščata vložitve ugovora ali kakšnega drugega pravnega sredstva zoper poziv k dopolnitvi pritožbe, ampak lahko stranka izpodbija samo sklep, s katerim sodišče odloči o tožnikovi pritožbi.
2. Zoper sklep se pravočasno (laično) pritožuje tožnik in navaja, da so „razlogi za vložitev pritožbe že opisani v vloženih pravnih sredstvih“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Dodaja, da „zakon o pravnem postopku dovoljuje stranki vložitev pravnih sredstev“.
3. Pritožba ni dovoljena.
4. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da v postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/2008) presodilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.
5. V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit 1 .
6. Tožnik potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu tudi po pozivih sodišča prve stopnje ni predložil, in tudi sicer ne navaja, da ima pravniški državni izpit opravljen. Tožnik je bil tekom postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjen z obravnavanim pogojem za vložitev pritožbe, obveznostjo njegovega izkazovanja in posledicami opustitve, kar izhaja iz spisovnega gradiva (r. št. 5k, 6k). Zato ga Vrhovno sodišče ni ponovno pozivalo, naj dokaže izpolnjevanje zahtevanega pogoja.
7. Po četrtem odstavku 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.
8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo.
9. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da lahko pritožbo s sklepom zavrže že sodnik poročevalec, če ob preizkusu ugotovi, da ni dovoljena.
1 Primerjaj 5. točko obrazložitve sklepa VSRS I Up 19/2017 z dne 21. 2. 2017 in tam navedeno sodno prakso.