Appeal dismissed; court held no duty to re-notify on appeal fee when new law not yet in force.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V času odločanja o plačilnem nalogu še ni veljala sprememba ZST-1C, po kateri je sedaj v sedmem odstavku 34.a člena ZST-1 določeno, da je treba stranko še posebej opozoriti, da z vročitvijo sklepa o pravnem sredstvu začne teči rok za plačilo sodne takse. Takrat veljavni 34.a člen ZST-1 takega določila ni vseboval. Enako izhaja tudi iz takratne sodne prakse. Sodišče torej ni bilo dolžno tožeče stranke ponovno pozvati na plačilo sodne takse, temveč bi jo ta morala plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa višjega sodišča.

Za obveznost povračila stroškov ni pomembno, ali je tožena stranka te stroške odvetniku tudi že plačala. Da je odvetnica opravila storitev za toženo stranko, je razvidno že iz vloženega ugovora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) tožbo štelo za umaknjeno in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 184529/2009-2 4 z dne 10. 12. 2009, v 1. in 3. odstavku izreka in pravdni postopek ustavilo, (2) tožeči stranki pa je v plačilo naložilo tudi stroške tožene stranke v znesku 887,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo štelo za umaknjeno in postopek ustavilo, ker tožeča stranka ni plačala takse za tožbo, prav tako pa tudi ni predložila dokazila o plačilu takse, pri čemer je bila opozorjena na posledice neplačila sodne takse za tožbo.

6. Pričakovanje tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko ponovno pozvati na plačilo sodne takse, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko že ob plačilnem nalogu z dne 22. 4. 2010 pozvalo na plačilo sodne takse in jo tudi opozorilo na posledice iz 3. odstavka 105.a člena ZPP, torej na to, da bo štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, če v roku za plačilo sodne takse te ne bo plačala. Tožeča stranka je sicer zoper ta plačilni nalog vložila ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 5. 2005 zavrnilo. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila, o pritožbi pa je odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 2. 11. 2010. Ta sklep je bil tožeči stranki vročen 6. 12. 2010. S tem dnem pa je začel teči rok za plačilo takse, ki je bila sicer odmerjena že s plačilnim nalogom z dne 22. 4. 2010. Ponovnega opozorila tožeči stranki pa zakon sodišču prve stopnje ne nalaga. Pri tem je potrebno upoštevati, da v času odločanja o plačilnem nalogu še ni veljala sprememba Zakona o sodnih taksah – ZST-1, ki sedaj v 7. odstavku 34.a člena ZST-1 sicer določa, da je treba stranko še posebej opozoriti, da z vročitvijo sklepa o pravnem sredstvu začne teči rok za plačilo sodne takse. Takrat edino veljavni 34.a člen ZST pa takega določila ni vseboval. Enako izhaja tudi iz takratne sodne prakse (odločbe VS RS I Up 16/2012, II Ips 345/2011 in II Dor 365/2011).

7. Sodišče torej ni bilo dolžno tožeče stranke ponovno pozvati na plačilo sodne takse, temveč bi jo ta morala plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa višjega sodišča. Izpodbijani sklep je bil izdan skoraj dva meseca po tem, ko je tožeča stranka prejela sklep višjega sodišča, pa v vsem tem času takse ni plačala. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se tožba šteje za umaknjeno in se postopek ustavi, pravilna (3. odstavek 105.a člena ZPP).

8. Glede stroškovnega dela višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo povračilo stroškov, ki jih je priglasila v ugovoru. Tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi navaja, da so ti odmerjeni na podlagi napačne tarifne številke in da je sodišče tožeči stranki naložilo daleč previsoke stroške, ki jih tožena stranka niti ni izkazala. Tožeča stranka pri tem navaja, da tožena stranka ni nobene vloge vložila po predpisih ZPP. Sodišče prve stopnje je stroške za sestavo ugovora priznalo na podlagi tarifne št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, ki je veljal v času vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Višje sodišče ugotavlja, da so bili ti stroški pravilno odmerjeni, po podpoglavju 4.6. ZOdvT, ki se nanaša na postopke po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da naj bi se ta tarifna številka uporabljala za odgovore na vloge v pravdni zadevi. Pri tem pa za obveznost povračila stroškov ni pomembno, ali je tožena stranka te stroške odvetniku tudi že plačala. Da je odvetnica opravila storitev za toženo stranko, je razvidno že iz vloženega ugovora. To storitev je tožena stranka seveda dolžna plačati, dejansko plačilo pa je stvar razmerja med stranko in njenim pooblaščencem.

9. Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z ZOdvT, ta pa ne vsebuje števila točk za opravo storitve, temveč so stroški določeni v zneskih. Tak znesek, torej v skladu z ZOdvT, je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi priznalo, kar je pravilno. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Višje sodišče toženi stranki ni priznalo povračila stroškov za odgovor na pritožbo. Z njim namreč ni prispevala k odločitvi, zato teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP.