Appeal court partially allows claimant's request to transfer property claim to justice due to unreliable evidence.

I. Pritožbi zagovornika obdolženega B.M. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovani I.Š. po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V ostalem se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika se izplačajo iz proračunskih sredstev.

[JEDRO]

Odločba o premoženjskopravnem zahtevku in zanesljivost podlag.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru kot sodišče prve stopnje obdolženega B.M. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), potem kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za kazniva dejanja so mu bile določene kazni 6 mesecev, trikrat po 3 mesece ter trikrat po 1 mesec zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen 1 leto in 5 mesecev zapora. V tako izrečeno kazen je bil obdolženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas prestan v priporu od 1. 9. 2017 naprej. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev, oškodovanemu I.Š. pa je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 800,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo glede prve odločbe spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo ali da zaporno kazen nadomesti z delom v splošno korist, glede druge pa, da sodbo razveljavi. Končno, pritožnik še predlaga, da pritožbeno sodišče pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilec, ki pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v sodbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

5. Pritrditi je pritožniku, ko smiselno zatrjuje, da podlage, ki bi sodišču prve stopnje omogočale, da je navedenemu oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, dejansko niso zanesljive. Res je, da po razumljivem opisu dejanja oškodovani I.Š. zaradi obdolženčevega ravnanja ni utrpel zgolj sled poškodbe, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, vendar je hkrati res, da premoženjskopravnega zahtevka podrobneje ni opredelil. Navedel je le višino povzročene škode, brez da bi bil znan njen premoženjski ali morebitni nepremoženjski temelj. Ker tega niti posredno po izvedenih dokazih ni bilo mogoče ugotoviti in nato preizkusiti, se podlage zato, da bi bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek izkažejo za nezanesljive ter je bilo sodbo v tem delu, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti.

6. Drugače je glede odločbe o kazenski sankciji, ko je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (391. člen ZKP). Najprej zato, ker so bila pri odmeri kazni za štiri od sedmih kaznivih dejanj uporabljena omilitvena določila (drugi odstavek 51. člena KZ-1) in nato, ker je bila večina okoliščin iz pritožbene obrazložitve pri odmeri tudi upoštevanih. Izjemi sta zatrjevana obdolženčeva osebna kriza ter socialne posledice v primeru izvršene zaporne kazni, ki posamezno, kot skupno ne moreta zmanjšati teže dejanj in ne spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo odvisnostjo od alkohola, s katero se bo moral odločneje kot do sedaj spoprijeti. Glede na to, in ker nadomestna izvršitev kazni na naroku za izrek kazenske sankcije ni bila predlagana, je pa še zmeraj predmet morebitnega postopka po 129.a členu ZKP, pritožbeno sodišče pritožniku po obrazloženem pritožbenem preizkusu ni sledilo.

7. Po zgornjem je bil nato opravljen preizkus po 1. in 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ki v določbah naštetih kršitev ni razkril in preizkus ali so še podani razlogi za pripor (tretji odstavek 394. člena ZKP), kar pa je bilo že mimo pritožbenega predloga za odpravo pripora odločeno s posebnim sklepom.

8. Ker je bilo s to odločbo delno odločeno obdolžencu v korist, taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP), odločba o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika v tem postopku pa temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih že ugotovljenih ter v pritožbenem postopku nespremenjenih premoženjskih razmer.