Supreme Court dismisses detention extension due to lack of specific proportionality reasoning regarding public safety threats.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku štiriindvajsetih ur.

[JEDRO]

Presoja sorazmernosti ukrepa pripora v primeru kaznivih dejanj, ki ne predstavljajo neposredne grožnje varnosti ljudi in njihovega premoženja, mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, ki omogočajo zaključek, da se s posegom v varnost pravnega prometa, ogroža tudi varnost ljudi. Sodišči nižje stopnje bi torej morali ugotoviti in pojasniti na kakšen način bi obdolženec s ponovitvijo očitanih kaznivih dejanj lahko ogrozil varnost ljudi.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je ob vložitvi obtožnega predloga zoper obdolženega E. K. zaradi sedeminosemdeset kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženi se nahaja v priporu od 7. 3. 2017. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolženemu pripor podaljšalo le iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zagovornica vlaga zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ni pretehtalo in obrazložilo, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ponarejanja listin sploh ogrožena, oziroma ali je ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Dodaja, da je pravno zavarovana dobrina pri kaznivem dejanju ponareditve listin pravni promet, kar pomeni, da varnost ljudi s ponovitvijo očitanega kaznivega dejanja sploh ne more biti ogrožena, zato odrejeni in podaljšani ukrep pripora ne prestane testa sorazmernosti. Opozarja tudi, da je pritožbeno sodišče pomanjkljivo odgovorila na vsebinsko identične pritožbene navedbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obdolžencu odpravi pripor, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki je navedel, da nima pomislekov zoper uporabo pripora v konkretnem primeru. Poudarja, da je obdolženec ustvaril razvejan, dlje časa trajajoč in sofisticiran sistem ponarejanja listin, ki je bil tudi lukrativno uspešen. Meni, da uveljavljane kršitve določb postopka niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici.

B. 5. Zagovornica zatrjuje, da obe sodišči nižje stopnje nista pretehtali in pojasnili, ali konkretno kaznivo dejanje predstavlja takšno grožnjo varnosti ljudi, da odtehta tako intenziven poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem se sklicuje na 20. člena Ustave RS, ki določa, da se sme pripor odrediti le v primeru neogibne potrebnosti za varnost ljudi, pri čemer kaznivo dejanje ponarejanja listin ogroža le pravni promet, ne pa tudi varnosti ljudi. S takšnimi navedbami uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu.

6. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave RS kompleksen pojem, ki se ne nanaša le na ogrožanje življenja in telesne integritete ali zdravja ljudi, ampak lahko zajema tudi druge elemente varnosti ljudi. 1 Pri tem je potrebno ob odreditvi in podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti presoditi ali obstaja sorazmernost med zasledovanim ciljem in intenzivnostjo posega, oziroma ugotoviti ali varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode. Presoja sorazmernosti ukrepa pripora v primeru kaznivih dejanj, ki ne predstavljajo neposredne grožnje varnosti ljudi in njihovega premoženja, mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, ki omogočajo zaključek, da se s posegom v varnost pravnega prometa, ogroža tudi varnost ljudi. Sodišči nižje stopnje bi torej morali ugotoviti in pojasniti na kakšen način bi obdolženec s ponovitvijo očitanih kaznivih dejanj lahko ogrozil varnost ljudi. Šele odgovor na navedeno vprašanje bi omogočil presojo sorazmernosti oziroma tehtanje med zasledovanim ciljem na eni strani in intenzivnostjo posega v njegovo pravico do osebne svobode.

7. V obravnavanem primeru je mogoče pritrditi navedbam zagovornice, da izpodbijana sklepa nimata razlogov glede vprašanja, ali je varnosti ljudi zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ponarejanja listin ogrožena. Šele odgovor na izpostavljeno vprašanje bi namreč omogočil ugotovitev zasledovanega cilja in presojo sorazmernosti v naslednjem koraku. Prvostopenjsko sodišče je na strani 9 in 10 sicer pojasnilo obstoj objektivnih ter subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti. Hkrati je tudi zapisalo, da je odrejeni ukrep sorazmeren posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni strani in potrebi po zagotovitvi varnosti ljudi na drugi strani. Vendar takšna posplošena navedba ne vsebuje pojasnila na kakšen način bi obdolženec z očitanim dejanjem, ki varuje varnost pravnega prometa, lahko ogrozil varnost ljudi. Tudi v razlogih sklepa pritožbenega sodišča ni zaslediti odgovora na vprašanje zasledovanega cilja. Tako sodišče druge stopnje v peti točki obrazložitve navaja, da je obdolženec preko družabnih omrežij izkoriščal žrtve kaznivih dejanj in izrabljal stisko študentov, na račun katerih si je pridobival protipravno premoženjsko korist. Vendar pritožbeno sodišče ni navedlo, da je s tem ogrožena varnost oškodovancev. Pritrditi je zagovornici, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da z obdolženčevimi ravnanji ni ogrožena varnost ljudi. Šele na podlagi konkretno navedenih razlogov o nevarnosti, ki so jo tovrstna ravnanja predstavljala, bi bilo mogoče ugotoviti kakšen cilj se z odreditvijo pripora v konkretnem primeru zasleduje. Obema izpodbijanima sklepa manjka navedba konkretnih razlogov, ki bi omogočali zaključek o zasledovanem cilju, v naslednjem koraku pa presojo sorazmernosti med varnostjo drugih in obdolženčevo pravico do svobode.

C. 8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov glede z odrejenim priporom zasledovanega cilja ter glede sorazmernosti med varnostjo drugih in obdolženčevo pravico do svobode, kar pomeni, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz 6. in 7. točke te sodbe.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-75/95 z dne 7. 7. 1995.