Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba in sklep II Cp 2020/2017 ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2020.2017 AI generated

Appellate court partially allowed appeal, overturning first instance ruling on good faith presumption in adverse possession case.

Case Number VSL Sodba in sklep II Cp 2020/2017
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court partially allowed the appeal, quashing the first instance judgment regarding the claim for confirmation of ownership rights while upholding the rejection of the request for land registry entry. The plaintiff argued that the lower court incorrectly shifted the burden of proof regarding good faith, failing to consider historical context and specific evidence provided. The court ruled that good faith is presumed under the Civil Code and Land Register Act, requiring the defendant to disprove it, and ordered a new trial on the ownership claim with corrected legal reasoning.

Legislator headnote

AI generated

328. paragraf ODZ; 3. odstavek 72. člena ZTLR: Good faith is presumed in adverse possession claims, and the burden of proof to disprove good faith lies with the party asserting adverse possession, not the claimant.

Keywords

AI generated
adverse possession good faith presumption burden of proof Civil Code Land Register Act ownership confirmation appellate review

Cited Legislation

AI generated
328. paragraf ODZ
Dobra vera se domneva (328. paragraf ODZ in tretji odstavek 72.
3. odstavek 72. člena ZTLR
paragraf ODZ in 3. odstavek 72. člena ZTLR) in tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni bila (niso bili) v dobri veri.
355. člen ZPP
353. člen ZPP
Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP
Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Cited Case Law

AI generated
Višje sodišče v Ljubljani II Cp 1317/2014
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ter sklep o stroških v II. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (v drugem stavku I. točke izreka sodbe), se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Dobra vera se domneva (328. paragraf ODZ in tretji odstavek 72. člena ZTLR) in tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni bila (niso bili) v dobri veri. Že trditve tožeče stranke v tožbi nikakor niso bile tako pomanjkljive, da bi lahko prišlo do prevalitve dokaznega bremena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 289/2 in 289/1, k. o. X in parc. št. 2329/2 ter 2329/1, k. o. Y zaradi priposestvovanja.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev za vpis primerne listine zavrnilo; podrejeni zahtevek pa zavrglo in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 785,87 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da so tožnica in njeni pravni predniki sporne nepremičnine uživali vsaj od leta 1966, a zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati dobre vere.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev. Meni, da je sodišče dokazno breme glede dobre vere napačno prevalilo na tožnico. Tožnica je pojasnila, da je od svojih prednikov izvedela, da so nepremičnine kupili od R. Takšne navedbe je še dopolnila s predložitvijo pogodbe iz leta 1966, ko je tudi pojasnila, da je bila U. R., poročena T., edina dedinja zemljiškoknjižne lastnice. V zvezi s tem je predlagala dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Izpostavlja, da je imela ona, prej pa njeni pravni predniki, nepremičnine vsaj 50 let v posesti, ki se je opirala na naslov, ki je zadoščal za prevzem lastnine. Sklicuje se na odločbe Višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS, ki terjajo upoštevanje konteksta družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v 6. do 9. ter 14. do 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno in popolno nanizalo materialnopravna izhodišča o priposestvovanju lastninske pravice po Občem državljanskem zakoniku (ODZ) in Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pritožbeno sodišče jih zato ne bo ponavljalo. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno. Dobra vera se domneva (328. paragraf ODZ in 3. odstavek 72. člena ZTLR) in tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni bila (niso bili) v dobri veri. Že trditve tožeče stranke v tožbi 1 nikakor niso bile tako pomanjkljive, da bi lahko prišlo do prevalitve dokaznega bremena; primerjava z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1317/2014 2 zato ni na mestu. A tožnica je trditve še dopolnila in konkretizirala s predložitvijo pogodbe iz leta 1966 3 ter pojasnili o njej (do katerih se sodišče prve stopnje ni niti opredelilo). Dokazno izhodišče sodišča prve stopnje, da mora tožnica dokazati dobro vero, je torej napačno. Višje sodišče je zato v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in sodbo glede odločitve o ugotovitvi lastninske pravice razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem mora sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču oceniti, ali je tožena stranka uspela izpodbiti dobro vero tožnice in njenih pravnih prednikov. Z njenimi trditvami o njihovi slabi veri se sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo, zaradi česar pritožbeno sodišče ne sme samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati posebnosti obdobja, v katerem so pravni predniki tožnice prevzeli posest spornih nepremičnin, na kar povsem utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi s korektnim sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še opozarja, da sodišče ne bo smelo spregledati trditev tožeče stranke o tem, da je prišlo do razpolaganja s spornimi nepremičninami po smrti zemljiškoknjižne lastnice.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi (nesklepčnega) zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je materialnopravno pravilna in ni obremenjena s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica je z izjemo navedbe, da sodbo izpodbija v celoti, sploh ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Pravni predniki so kupili nepremičnine od R.

2 V tej zadevi je višje sodišče (ki je sicer predvsem obrazložilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti tožničino dobro vero, tako da v resnici ni bilo prevalitve dokaznega bremena) kot odločilen štelo sklop številnih okoliščin, med drugim nekontinuirano izvrševanje posesti v minimalnem obsegu ter odsotnost trditev o tem, kateri pravni prednik naj bi sporen gozd užival, od kdaj do kdaj, na kakšen način, v kakšnem prepričanju, kako se je to kazalo in na kakšni podlagi.

3 Očitno je sodišče prve stopnje štelo, da so te navedbe (in dokaz) pravočasne, saj se je do njih (delno) opredelilo, s takšnim stališčem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.