Administrative court sets aside decision for establishing servitude procedure due to incorrect application of EZ-1 vs ZUreP-1 conditions.

I. Tožbi se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sklepa Upravne enote Ptuj, št. 352-15/2016-3-(02003) z dne 29. 8. 2016 ugodi, in se le-ta v tem delu odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Primerjava EZ-1 in ZUreP-1 pokaže, da EZ-1 za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice določa druge pogoje, kar se odraža tudi v obliki pravnega akta, s katerim se uvede postopek, to je sklep in ne odločba. Po ZUreP-1 mora biti namreč že za uvedbo postopka ugotovljen obstoj javne koristi, EZ-1 pa uvedbo postopka veže izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice. Zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Po ugotovitvi v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, da je v zahtevi A. d.o.o. za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist, ki obsega izvedbo vseh del, ki so potrebna za izgradnjo, posodobitev, preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo ter morebitno odstranitev daljnovoda DV 2 x 400 kV Cirkovce-Pince, na parc. št. 730/0, 731/0, 733/5, 734/1, 735/0 in 742/3, vse k.o. ... (pri katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožnikov za vsakega do polovice celote) v korist vsakokratnega operaterja prenosnega elektroenergetskega omrežja, sedaj A. d.o.o., izkazana javna korist iz 1. točke prvega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), je bil z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa uveden postopek obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist na navedenih nepremičninah v korist vsakokratnega operaterja prenosnega elektroenergetskega omrežja. Uvedba postopka obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist se zaznamuje v zemljiški knjigi z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami ali njihovega bistvenega spreminjanja, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi s soglasjem razlastitvene upravičenke (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ptuj dne 13. 6. 2016 prejela predlog za omejitev lastninske pravice s služnostjo na zgoraj navedenih nepremičninah, pri katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožnikov, za vsakega do polovice celote. Razlastitvena upravičenka je predlagala obremenitev predmetne nepremičnine s služnostjo v javno korist zaradi gradnje daljnovoda DV 2 x 400 kV Cirkovce-Pince v skladu z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za gradnjo predmetnega daljnovoda. Upravni organ je ugotovil, da je zahteva za obremenitev nepremičnine s služnostjo popolna in da je na predmetni nepremičnini izkazana javna korist. Do sporazuma s strankama oziroma sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti na predmetnih nepremičninah ni prišlo. Glede na to je Upravna enota Ptuj na podlagi tretjega odstavka 473. člena, prvega odstavka 472. člena in osmega odstavka 473. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ter 92. člena in prvega in tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izdala izpodbijani sklep. V tem sklepu je bilo v pouku o pravnem sredstvu navedeno s sklicevanjem na osmi odstavek 473. člena EZ-1, da zoper njega ni dovoljena pritožba. Ne glede na to je tožeča stranka pritožbo zoper ta sklep vložila, ta pa je bila s sklepom prvostopnega organa št. 352-15/2016-16-(02003) z dne 7. 2. 2017 kot nedovoljena zavržena.

3. Po prejemu tega sklepa je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija sklep Upravne enote Ptuj št. 352-15/2016-3-(02003) z dne 29. 8. 2016 o uvedbi postopka obremenitve nepremičnin s služnostjo v javno korist. Temu sklepu očita, da v pravnem pouku ni navedeno ničesar o možnosti vložitve upravnega spora. Zoper vse dokončne upravne odločitve je treba dopustiti pravno sredstvo. S tem, da se uvede postopek obremenitve tožnikovih nepremičnin s služnostjo je bilo odločeno o pravici, obveznostih in pravnih koristih tako družbe A. d.o.o. kakor tudi tožnikov. Z izpodbijanim sklepom bi bilo lahko odločeno zgolj o začetku razlastitvenega postopka ne pa o ugotavljanju kakršnekoli javne koristi, kot je to storil prvostopni organ. Razen tega je uvedba postopka zaznamovana tudi v zemljiški knjigi. Na osnovi vsega tega tožeča stranka meni, da bi zoper izpodbijani sklep morala biti dopustna pritožba, zato je pravni pouk napačen. Če pa stranka ravna po napačnem pravnem pouku, zanjo to ne more imeti škodljivih posledic. V nadaljevanju tožeča stranka navaja še, da je zahteva predlagatelja, ki zahteva poleg gradnje, rekonstrukcije in rušitve še posodobitev, preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in morebitno odstranitev, nedopustna, saj širi jasno in eksplicitno določbo 93. člena ZUreP-1. Razen tega se nasprotna udeleženca nista imela možnosti izreči o cenitvah in podati pripomb v zvezi s njimi, zato so bile kršene tudi njune procesne in ustavne pravice. Neutemeljen pa je tudi tisti del obrazložitve, ki ugotavlja nujnost predmetnega postopka, saj pogoji za to niso izkazani. Nadalje tožeča stranka opisuje še škodljive vplive gradnje daljnovoda na tožečo stranko in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v sklepu o uvedbi postopka z dne 29. 8. 2016 ni pravnega pouka o možnosti sprožitve upravnega spora, ker meni, da upravni spor zoper ta sklep ni mogoč. Navaja še, da je bila s sklepom Upravne enote Ptuj, št. 352-15/2016-16-(02003) z dne 7. 2. 2017 pritožba zoper sklep o uvedbi postopka z dne 29. 8. 2016, zavržena. O omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist je Upravna enota Ptuj odločila z odločbo št. 352-15/2016-14-(02003) z dne 26. 1. 2017, zoper katero je tudi vložena pritožba.

5. Sodišče je v zadevi že odločilo s sklepom št. II U 78/2017-13 z dne 24. 5. 2017, s katerim je tožbo zavrglo. Tožeča stranka je zoper ta sklep vložila pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017 pritožbi delno ugodilo in prvostopni sklep Upravnega sodišča razveljavilo glede zavrženja tožbe zoper 1. točko izreka v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Predmet odločanja v ponovljenem postopku je 1. točka izreka zgoraj citiranega sklepa, ki vsebuje ugotovitev, da je izkazana javna korist za obremenitev nepremičnin, katerih solastnika sta tožnika vsak do polovice, s služnostjo, ki obsega izvedbo vseh del, ki so potrebna za izgradnjo, posodobitev, preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo ter morebitno odstranitev daljnovoda DV 2 x 400 kV Cirkovce-Pince, v korist vsakokratnega operaterja prenosnega elektroenergetskega omrežja.

8. Glede 2. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa, torej glede odločitve, da se uvede postopek obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist in da se uvedba postopka zaznamuje v zemljiški knjigi, je sodišče na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1 in ob uporabi 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom št. II U 78/2017-13 z dne 24. 5. 2017 tožbo zavrglo. V tem delu je odločitev po odločitvi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 199/2007 z dne 18. 10. 2017 pravnomočna.

9. Glede razveljavljenega dela pa po stališču Vrhovnega sodišča sklep o uvedbi postopka na podlagi določb EZ-1 po vsebini ni identičen odločbi iz 100. člena ZUreP-1.

10. EZ-1 razlastitev in ustanovitev služnosti v javno korist za področja iz tega zakona, ureja v II. poglavju 8. dela EZ-1. Za vprašanja glede razlastitve in ustanovitve služnosti v javno korist, ki niso posebej urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist in določbe zakona, ki ureja umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (471. člen EZ-1). ZUreP-1 in Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP) se v teh postopkih torej uporabljata, kolikor EZ-1 posameznih vprašanj glede razlastitve in omejitve lastninske pravice ne ureja drugače-1. Tako osmi odstavek 473. člen EZ-1 določa, da se ne glede na 100. člen ZUreP-1 postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz prvega in drugega odstavka 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice, pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi.

11. Primerjava EZ-1 in ZUreP-1 pokaže, da EZ-1 za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice določa druge pogoje, kar se odraža tudi v obliki pravnega akta, s katerim se uvede postopek, to je sklep in ne odločba. Po ZUreP-1 mora biti namreč že za uvedbo postopka ugotovljen obstoj javne koristi, EZ-1 pa uvedbo postopka veže izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice. Zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev. V primeru omejitve lastninske pravice po EZ-1 se pogoji za to ne ugotavljajo v dveh korakih kot po ZUreP-1 (v prvem, ki se zaključi z odločbo o uvedbi postopka, se ugotavlja ali je izpolnjen obstoj pogoja javne koristi, v drugem pa ali je razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi in ali obstoji razmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino), ampak se o izpolnjevanju vseh pogojev odloča po uvedenem postopku, torej tudi obstoju javne koristi.

12. Sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 je tako mogoče pripisati le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim še ne odloča o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju.

13. Z izpodbijanim sklepom pa prvostopni organ ni odločil samo o uvedbi postopka, ampak je izdal tudi ugotovitveni sklep o obstoju javne koristi. Glede na zgoraj navedeno stališče, je to v nasprotju z določbami EZ-1. Ker je bilo torej pri odločitvi iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče le-to na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

14. O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).