Appeal dismissed; tree felling is dangerous activity triggering objective liability under OZ.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Izvajanje dejavnosti podiranja dreves pomeni nevarno dejavnost, za škodo v zvezi s katero toženec kot njen izvajalec odgovarja objektivno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji polna povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo, ki ji je nastala 25. 3. 2011 ob podiranju drevja.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) v celoti zavrne, podredno, da se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo vmesne sodbe, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se je na dan škodnega dogodka izvršil golosek dreves in grmičevja na parc.

št. 1124/5 in 1124/6. Takšen zaključek je v nasprotju z dopisom Mestne občine ... z dne 19. 1. 2016 in izvedeniškim mnenjem izvedenca gozdarske stroke J.. Iz slednjega bi lahko izhajalo le, da je bilo podrtih 18 in ne 13 do 16 dreves različnih dimenzij, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa bi glede na trditveno podlago tožnika, da je bilo pred tožnikovim poškodovanjem podrtih že 15 dreves, česar pa dopis Mestne občine ... z dne 19. 1. 2016 in izvedeniško mnenje izvedenca ne potrjujeta, glede na pravila o dokaznem bremenu sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da tožnik nastanka škode ni dokazal, saj iz teh dokazov izhaja, da se je tega dne podrlo le nekaj suhih tanjših dreves in ne opravljal golosek.

Glede na skladni izpovedbi prič V. in Z., da sta pod brežino podrla le dva bora, ki sta ob podrtju padla pod brežino, ti priči pa sta bila edina, ki sta delala na brežini, je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo način tožnikovega poškodovanja. Izpovedbe tožnika sicer ni potrdil noben dokaz. Zato bi bilo logično le, da se je tožnik poškodoval tako, kot je bilo zapisano v policijskem poročilu, torej da je zdrsnil in se poškodoval. Dokazni postopek je pokazal, da sta V. in Z. podrla le dva suha drevesa, ki sta padla po brežini navzdol, zato pa iz njunega ravnanja ne izhaja nobena protipravnost, pa tudi ne, da je toženec v lastni režiji karkoli organiziral in da sta ta zanj izvršila posek dreves.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določilo 7. člena ZPP, ko je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gozdarske stroke ugotovilo, da se je na dan škodnega dogodka na parcelah vršil golosek, kar je bilo razvidno iz sledov posekov (panjev). Takšnih dejstev tožnik ni zatrjeval. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago, ugotavljanje takšnih dejstev po izvedencu ne bi smelo dopustiti, odločitev vmesne sodbe pa na takšna dejstva tudi ne bi smelo opreti. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škode.

Toženec je v zvezi s trditvami, da je tožnik sam prispeval k nastanku nezgode, navedel, da luskavica pušča posledice na sklepih, kar pomeni njihovo omejeno gibljivost, zaradi katere dela ne bi smel opravljati. Toženka je predlagala za takšne trditve tudi postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je brez izvedbe takšnega dokaza in brez ustreznega znanja samo ocenilo, da takšnih težav tožnik nima. Zato pa je odločitev sodišča o nepodanosti tožnikovega soprispevka vsaj preuranjena.

3. Tožnik je na pritožbene trditve odgovoril, da so te neutemeljene. Pridobljeno izvedeniško mnenje in dopis Mestna občina ... za odločitev sodišča prve stopnje nista bistvenega pomena, ker odločitev o številu in velikosti dreves, ki so se na dan škodnega dogodka podirala, ni odločilno vprašanje. Sicer izvedeni dokazi potrjujejo po tožniku zatrjevan način poškodovanja, pritožbene trditve o posledicah luskavice pa so z vidika vzročne zveze nepomembne. Tožnik je zato predlagal zavrnitev pritožbe in zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s predmetno tožbo iztoževal nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko je 25. 3. 2011 med podiranjem dreves na brežini pod parkiriščem ob javni cesti, ki vodi na L., in ki ga je organiziral in vodil toženec, med žaganjem vej s podrtega drevesa, ki ga je obdeloval na parkirišču in je ležalo pravokotno na cesto tako, da je segalo preko brežine, na obdelovano drevo padlo drugo podrto drevo, zato pa je tožnika najprej odbilo v zrak, nato pa je padel med hlode in se poškodoval. Glede na iztoževano škodo in takšne zatrjevane okoliščine tožnikovega poškodovanja, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, so sicer okoliščine o tem, ali se je na brežini pod parkiriščem izvajal popolen ali delen posek dreves oziroma ali je bilo podrtih 18 ali 16 dreves ter kašne vrste, debeline in velikosti so bila podrta drevesa, pravno nepomembne. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi 7. člena ZPP, ker bi naj sodišče dejstva 25. 3. 2011 opravljenega goloseka brežine pod parkiriščem oziroma števila, velikosti in debeline podrtih dreves ugotavljalo mimo trditev pravdnih strank.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi v teh delih skladnih izpovedb prič, ki so bile navzoče v času škodnega dogodka na kraju škodnega dogodka (D. G., P.) in izpovedbe tožnika ugotovilo, da so v času, ko je tožnik z motorno žago obdeloval drevo na parkirišču, tam ležala tudi druga podrta drevesa. Na podlagi izpovedb prič V. in Z., je tudi ugotovilo, da sta v času tožnikovega poškodovanja ta še podirala drevesa na brežini pod parkiriščem. Sodišče prve stopnje je (ne glede na to, da nobena od ob tožnikovem poškodovanju prisotnih prič ni videla tožnikovega poškodovanja) glede okoliščin tožnikovega poškodovanja sledilo izpovedbi tožnika. To pa ne samo zato, ker je ta bila prepričljiva, ampak tudi zato, ker so jo posredno potrjevale zgornje ugotovitve in izpovedbe prič D.,(ki je povedal, da tožnikovega poškodovanja ni videl, ker je bil takrat obrnjen stran od tožnika, je pa pred tem videl, da je tožnik z motorno žago obrezoval veje na tleh ležečega drevesa, ki je ležalo pravokotno na cesto in je gledalo preko brežine), P. in G. (ki tudi nista videla tožnikovega poškodovanja, sta pa takoj za tem, ko se je tožnik poškodoval, videla, kako je preko drevesa, ob katerem je bil tožnik, ležalo drugo podrto drevo, G. pa je tudi povedal, da so mu neposredno po tožnikovem poškodovanju, drugi navzoči povedali, da bi naj do tožnikove nesreče prišlo, ker je na obdelovano drevo padlo drugo drevo). Takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje je življenjsko logična in prepričljiva in je pritožbene trditve toženca ne morejo omajati. Še zlasti ne s sklicevanjem na dopis Mestne občine ..., ki se na okoliščine obravnavanega škodnega dogodka ne nanaša in s sklicevanjem na zapis v zapisniku PP ... o tem, v zvezi s kakšnim obvestilom zdravnika so policisti dan po tožnikovem poškodovanju opravili ogled kraja poškodovanja, na katerem v zvezi z okoliščinami samega tožnikovega poškodovanja niso ugotovilo nobenih okoliščin oziroma dejstev. Prepričljivosti pa ne more omajati tudi s sklicevanjem na del izpovedb prič V. in Z., katerih celotni izpovedbi je sodišče prve stopnje v povezavi z drugimi dokazi in metodološkim pristopom po 8. členu ZPP prepričljivo dokazno ocenilo. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenih okoliščinah tožnikovega poškodovanja so tako neutemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi temeljite in vsestranske dokazne ocene izpovedb vseh prič in tožnika prepričljivo ugotovilo, da je ob tožnikovem poškodovanju ob izvajanju dejavnosti podiranja dreves, to organiziral in izvajal toženec. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje tudi razlogovalo in pojasnilo, da takšna dejavnost pomeni nevarno dejavnost, za škodo v zvezi s katero toženec kot njen izvajalec odgovarja objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člena OZ). Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, kako bi se ob ugotovljeni objektivni odgovornosti, (glede na določila 153. člena OZ) toženec lahko razbremenil odgovornosti. Materialnopravno pravilno pa je ob tem tudi zaključilo, zakaj trditve toženca o tožnikovi bolezni (luskavici) ne morejo predstavljati okoliščin za toženčevo delno razbremenitev odgovornosti. Pravilno je namreč zaključilo, da te niso v vzročni zvezi z ugotovljenim načinom tožnikovega poškodovanja in utrpelo škodo, saj tožnikov način opravljanja obrezovanja dreves, ob katerem se je poškodoval, ni bil nepravilen. Pritožbeni očitki o preuranjenosti takšnih zaključkov tako ne morejo omajati materialnopravne pravilnosti predstavljenih zaključkov sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa pritožbeni očitki o zmotnosti oziroma nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne bi bili utemeljeni, saj toženec za trditve o možnih posledicah luskavice ni predlagal dokaza z določitvijo izvedenca medicinske stroke. Za takšne trditve, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2015 (list. št. 44 in 45), toženec ni predlagal nobenega dokaza 1 .

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 164. člena ZPP.

1 V zvezi s samimi trditvami, da bi se glede na invalidnost tožnika morale upoštevati omejitve, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ, kakšne je toženec podal v odgovoru na tožbo, pa je kot dokaz predlagal, da tožnik predloži oziroma da sodišče prve stopnje samo pridobi izvedeniško mnenje, ki je bilo sestavni del odločbe ZPIZ, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti (list. št. 16 in 17 spisa).