Legislator Case Law & Legislation
VSM Sklep II Kp 9230/2014 ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.9230.2014 AI generated

Appeal allowed; change of compulsory psychiatric treatment to free treatment requires further fact-finding on medication supervision.

Case Number VSM Sklep II Kp 9230/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appeal by the guardian, overturning the first-instance decision to change the safety measure to free compulsory psychiatric treatment. The court found the lower court's assessment premature because it failed to clarify how the defendant's medication would be supervised during the interim period before placement in a social welfare facility. Consequently, the case was remanded for a retrial to address these unresolved factual gaps regarding the defendant's safety and treatment continuity.

Legislator headnote

AI generated

ZKP 402. člen; 70.b člen KZ-1: A change from inpatient to outpatient compulsory psychiatric treatment is not permissible if the court cannot reliably determine who will ensure the patient's medication compliance and where they will be placed during the transition, necessitating a retrial to clarify these facts.

Keywords

AI generated
compulsory psychiatric treatment safety measure modification medication supervision interim placement remand for retrial social welfare facility appellate review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi CSD L se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Sprememba varnostnega ukrepa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 9230/2014 z dne 4.7.2017 izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je bil obsojenemu D.P. izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II K 9230/2014 z dne 6.5.2014, pravnomočen dne 31.5.2014 in nato ostal v veljavi s sklepi prvostopnega sodišča I Ks 9230/2014 z dne 21.1.2015, 14.7.2015, 27.1.2016, 28.6.2016 in 20.12.2016, spremenilo v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojenčev skrbnik CSD L, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obsojenca namesti na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda.

3. Zagovornica obsojenca je podala odgovor na pritožbo, v kateri je predlagala, da se pritožba zavrže kot nedovoljena oziroma podrejeno, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5. Pritožba skrbnika obsojenca utemeljeno opozarja na mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. M.V., ki sicer na podlagi zdravstvene dokumentacije in razgovora z obsojenim ugotavlja, da več ni potrebno, da se obsojenec zdravi v psihiatričnem zavodu, po drugi strani pa je mnenja, da obsojenec ni sposoben samostojnega življenja ter da drugim osebam ni nevaren v stanju stabilne remisije. V zvezi s tem ni mogoče spregledati njegove izpovedbe na seji senata sodišča prve stopnje, da obsojenec še vedno potrebuje zdravljenje in nevarnosti za druge ljudi ne predstavlja le, če bo redno jemal zdravila, sicer pa lahko predstavlja potencialno nevarnost (list. št. 395). Na podlagi takšnega mnenja izvedenca so utemeljeni pomisleki pritožbe, kdo bo skrbel za redno jemanje zdravil obsojenca, če se bo varnostni ukrep izvajal na prostosti. Slednje tem bolj, ker pritožba v nasprotju z izpovedbo izvedenca opozarja, da namestitev obsojenca v socialnovarstveni zavod N.P.G. za obsojenca še ni pripravljena, ker je ta zavod kot tudi drugi posebnovarstveni zavodi, prezaseden. Izvedenec je sicer na seji senata povedal, da je namestitev obsojenca v socialnovarstveni zavod projekt, ki ga ni mogoče zaključiti čez noč ter da se po njegovih izkušnjah v vmesnem obdobju poskrbi za duševno varnost pacienta, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje te okoliščine premalo razjasnilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj bo izpeljana namestitev obsojenca, kje bo obsojenec nameščen in kdo bo v vmesnem času, ko čaka na namestitev v ustreznem socialnovarstvenem zavodu (ali D. N. P. G. ali drug ustrezni zavod), poskrbel za redno jemanje zdravil obsojenca, prav tako ni jasno ali pri obsojencu za doseganje stabilne remisije bolezni zadostuje ambulantno zdravljenje ali zdravljenje z namestitvijo na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, kot to v pritožbi navaja skrbnik obsojenca ter kaj od tega oziroma na kakšen način bo zdravljenje obsojenca potekalo v D.N.P.G. ali drugem ustreznem zavodu.

6. Vse navedeno tako pokaže, da so zaključki prvostopnega sodišča o primernosti spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, preuranjeni. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, po potrebi izvesti še druge dokaze, zbrano dokazno gradivo oceniti in nato o stvari znova odločiti.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi skrbnika obsojenca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP).