Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep II DoR 127/2017 ECLI:SI:VSRS:2017:II.DOR.127.2017 AI generated

Supreme Court allows review of lower courts' interpretation of a legal aid cost agreement clause.

Case Number VSRS Sklep II DoR 127/2017
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia granted the petition for leave to appeal regarding the correct application of Article 4 of the 1995 Legal Aid Cost Settlement Agreement. The appellant argued that lower courts arbitrarily interpreted the agreement as a preliminary contract rather than a lease, despite clear evidence of performance. The court decided to allow the review because the interpretation of this specific agreement clause is crucial for ensuring legal certainty and uniform application of the law.

Legislator headnote

AI generated

Article 367a(1) of the Civil Procedure Act; Article 367c(3) of the Civil Procedure Act: The Supreme Court may grant leave for appeal when the interpretation of a specific contractual provision is essential for establishing legal certainty and ensuring the uniform application of the law.

Keywords

AI generated
legal aid cost settlement interpretation of contract clause preliminary contract vs lease uniform application of law leave for appeal criteria legal certainty contractual performance evidence

Cited Legislation

AI generated
Article 367a(1) of the Civil Procedure Act
Article 367c(3) of the Civil Procedure Act
Article 82 of the Obligations Act
Article 45(1) of the Law on Obligational Relations
Article 33(1) of the Obligations Act
Article 14(3) of Section 339 of the Civil Procedure Act

Cited Case Law

AI generated
VSL I Cp 1403/2013
Toženka opozarja na sodno prakso, po kateri je najemna pogodba veljavna, čeprav je ustna ali celo sklenjena zgolj s konkludentnimi dejanji, če je le v pretežnem delu izpolnjena (sodba VSL I Cp 1403/2013, sodba VSRS II Ips 30/2008).
VSRS II Ips 30/2008
Toženka opozarja na sodno prakso, po kateri je najemna pogodba veljavna, čeprav je ustna ali celo sklenjena zgolj s konkludentnimi dejanji, če je le v pretežnem delu izpolnjena (sodba VSL I Cp 1403/2013, sodba VSRS II Ips 30/2008).
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti uporabe določbe 4. točke Dogovora o načinu poravnave stroškov pravne pomoči z dne 2. 2. 1995.

[JEDRO]

Revizija dopuščena glede razlage 4. točke Dogovora o načinu poravnave odvetniških stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka v 60 dneh izprazniti stanovanje v III. nadstropju stavbe ..., v izmeri 100,20 m2 in ga prostega oseb in stvari izročiti v posest tožniku. Toženki je naložilo v 15 dneh tožniku plačati 1.699,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženka je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj:

- ali sta sodišči v konkretnem primeru pravilno uporabili določbo 4. točke Dogovora z dne 22. 2. 1995 oziroma ali je dovoljena razlaga pogodbenih določb, ki so same po sebi povsem jasne (vprašanje materialnopravnega preizkusa pravilne uporabe 82. člena Obligacijskega zakonika);

- ali dejstva, da sta stranki sklenili dogovor z določbo, da sklepata najemno pogodbo za sporno stanovanje, v katerega se je toženka v letu 2000 s soglasjem lastnika vselila in ga do vložitve tožbe mirno uporabljala 12 let, predstavljajo takšen konkludenten sklop dejanj, da je mogoče sklepati na obstoj veljavne najemne pogodbe;

- ali se po tem, ko je prva stranka izročila stanovanje v posest drugi stranki, druga stranka pa je začela plačevati najemnino, pri čemer ni nikoli prihajalo do odstopanj, pravni naslednik prve stranke lahko sklicuje na neveljavnost pravnega posla zaradi nesklenitve pravne pogodbe, oziroma ali ima od trenutka, ko sta stranki začeli z medsebojnim izpolnjevanjem zapisanih obveznosti, tak zapis značaj pogodbe ali predpogodbe (glede na določbo prvega odstavka 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma prvega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika, da je predpogodba le pogodba, s katero se stranki zavežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo, to je, da je predmet izpolnitve predpogodbe le sklenitev glavne pogodbe in ne izpolnitev pogodbenih zavez iz same predpogodbe) in

- ali je sodišče druge stopnje glede na nasprotje med vsebino dogovora in razlogi sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 339. člena ZPP).

Toženkino stališče je, da je vsebina dogovora, ki se nanaša na sporno stanovanje, popolnoma jasna in bi jo bilo treba uporabiti tako, kot se glasi, v nasprotju s tem, pa sta jo nižji sodišči razlagali arbitrarno in prišli do stališča o predpogodbi. Poudarja, da v Dogovoru ne piše, da stranki sklepata predpogodbo ali da bosta pozneje sklenili glavno pogodbo, pač pa piše, da stranki za čas do izpraznitve spornega stanovanja skleneta najemno pogodbo za stanovanje v I. nadstropju, nato pa najemno pogodbo za sporno za nedoločen čas in za najemnino 300 DEM.

Beseda "skleneta" je dovršni glagol in pomeni dokončno sklenitev najemne pogodbe beseda "skleneta" ne zahteva nobene posebne razlage. Med zapisanim v Dogovoru in med tem, kar sta o tem navedli obe sodišči, je nasprotje, zato je bila storjena postopkovna kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (pravilno iz 14. točke drugega odstavka navedenega člena). Obe sodišči sta omenili tudi osnutek Dogovora, ki je bil sestavljen januarja 2005 in so vanj ročno vnesene spremembe, dogovorjene med strankami, na podlagi tega popravljenega osnutka pa je bil napravljen čistopis oziroma končni Dogovor, ki je ga je sestavil sedaj pokojni dr. B.

Iz osnutka je razvidno, da je najprej navedel, da je toženki pripravljen dati v najem stanovanje, po spremembah pa je v končni verziji Dogovora zapisano in podpisano, da je najemna pogodba sklenjena že s samim Dogovorom, najprej za spodnje, po izpraznitvi pa za zgornje stanovanje. Dr. B. je sporazum spoštoval vse do svoje smrti, saj se je dobro zavedal pomena zapisanega. Obe sodišči se glede tega sprenevedata, češ da so razlogi, zakaj je to dopuščal, lahko različni in da na tej podlagi ni mogoče sprejeti nobenih zanesljivih sklepov. Če sta sodišči lahko zanesljivo sklepali, da sporni zapis pomeni predpogodbo, bi lahko kaj konkretnega povedali tudi glede tega, da je dr. B. leta 2000 toženki stanovanje izročil v posest in ji odtlej omogočil bivanje v njem, skladno z dogovorom.

Tako sosledje gotovo pripelje do sklepa, da je bilo tako zato, ker je dr. B. Dogovor štel za najemno pogodbo, ki je bila realizirana točno v obsegu, zapisanem v Dogovoru. Dr. B. nikoli ni zatrjeval, da toženka stanovanje zaseda nezakonito in nikoli ni zahteval niti izpraznitve niti zvišanja najemnine, za kar je imel od leta 1997 dalje vso pravico že na podlagi Dogovora. Toženka in dr. B. torej nista sklenila zgolj ustne pogodbe, pač pa povsem jasno pisno pogodbo, ki se je dolga leta izvrševala, zato sodbeni razlog, da ni bila sklenjena niti ustno in da zato ni mogla konvalidirati, enostavno ne vzdrži logične presoje.

Dogovor torej vsebuje vse bistvene sestavine najemne pogodbe, ki je bila sklenjena najprej ustno, nato pa še pisno. Toženka opozarja na sodno prakso, po kateri je najemna pogodba veljavna, čeprav je ustna ali celo sklenjena zgolj s konkludentnimi dejanji, če je le v pretežnem delu izpolnjena (sodba VSL I Cp 1403/2013, sodba VSRS II Ips 30/2008). V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi, da se je v sporno stanovanje toženka vselila precej časa po sklenitvi Dogovora in to s soglasjem pokojnega dr. B., saj je morala od njega dobiti ključ, da se je sploh lahko vselila.

Zato je nesmiselna razlaga nižjih sodišč, da bi morala v šestih mesecih po sklenitvi Dogovora zahtevati sklenitev najemne pogodbe. Zaključuje, da je prejela sporno stanovanje v uporabo za znižano najemnino kot plačilo za obsežno in uspešno zastopanje v denacionalizacijskih postopkih in da njena pooblastitelja ob zaključku postopkov nista imela občutka o nesorazmernosti obojestranskih dajatev med delom in zaslužkom toženke. Pooblastitelja Dogovora nista nikoli izpodbijala, to počnejo sedaj šele njuni dediči, ki jih takrat ni bilo nikjer.

Da Dogovor ni v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče že ugotovilo v sklepu z dne 11. 3. 2015.

4. Po določbi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

5. Predpostavke, navedene v prejšnji točki obrazložitve so izpolnjene glede pravnega vprašanja, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe 4. točke Dogovora o načinu poravnave stroškov pravne pomoči z dne 22. 2. 1995. Zato je Vrhovno sodišče glede tega vprašanja, skladno z določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona revizijo dopustilo.