Appeal dismissed; inheritance court must refer to civil court when will interpretation involves disputed facts.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Pritožnica zmotno meni, da med strankama ni sporno nobeno dejstvo ter da gre zgolj za vprašanje materialnega prava - razlago oporoke. Po eni strani trdi, da ji parcela X po oporoki ne pripada, po drugi pa z obširnimi navedbami prepričuje sodišče, da je bila zapustnikova prava volja taka, da se ta parcela ne deli od parcele Y, na kateri stoji hiša in ki po oporoki pripada njej. Sodedinja trdi nasprotno, kar pomeni, da vsaka od dedinj ponuja tako razlago oporoke, ki bi pripeljala do zanjo ugodne rešitve. Vprašanje, ali je parcela X v oporoki namenjena pritožnici ali sodedinji, je glede na trditve udeležencev v tem zapuščinskem postopku torej najprej dejansko, šele nato pa pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo oporočitelja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo S. Č. napotilo, da proti sodedinjama N. Č. in T. Č. vloži tožbo, prvič, da je po oporoki dedinja zapustnikovega deleža do 1/2 nepremičnine, parc. št. 3/1, k. o. X, in drugič, da z ustreznim oblikovalnim izločitvenim zahtevkom po 32. členu ZD izloča pritlično stanovanje hiše na v L.

2. Proti navedenemu sklepu pritožbo vlaga dedinja S. Č. Podnjo je podpisana tudi sodedinja T. Č., ki pa v glavi pritožbe ni navedena kot pritožnica niti iz vsebine vloge ne izhaja, da bi bila pritožnica tudi ona, zato je pritožbeno sodišče ne šteje kot pritožnico. Pripominja še, da bi bila pritožba T. Č., ki ji je bil izpodbijani sklep vročen 11. 4. 2017, sicer prepozna.

3. Dedinja S. Č. proti zgoraj navedenemu sklepu vlaga obsežno pritožbo, ki je mestoma nerazumljiva. Kot bistveno navaja, da ni nikdar podala navedb, da ji po oporoki pripada parcela 3/1, se pa zavzema, da bi zapuščinsko sodišče oporoko razlagalo v tej smeri, kar bi bila tudi edina življenjska odločitev, ker bi bila taka želja očeta, pa tudi sicer bi bilo to nepremičnino v naravi nemogoče ločiti od druge, na kateri stoji hiša. Sodišču prve stopnje očita, da je narok izvedlo le ob prisotnosti ene dedinje ter se očitno oprlo na njene navedbe, medtem ko je njen položaj in položaj tretje dedinje zanemarilo. Tako ravnanje ni v skladu z ZPP in kodeksom sodniške etike. Sodišče bi se namreč moralo bolj potruditi, da zbliža stališča dedinj ter da v družini ne bi prihajalo do sporov, kar je/bi bila tudi zapustnikova želja in volja. V zvezi s napotitvijo glede izločanja po 32. členu ZD navaja, da bo stanovanje predmet dedovanja ter da povrnitve vlaganj od staršev tako ali tako ne bi zahtevala. Tudi se ne strinja, da bi morala tožbo vložiti proti mami, ker je to nesmiselno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni zapuščinski postopek traja dolgo, predolgo. Zapuščinsko sodišče je smrtovnico po pokojnem prejelo že 29. 4. 2013. Res je med postopkom večkrat prišlo do zamenjave sodnika, na kar opozarja pritožnica, vendar to ni (bil) razlog za zastoj v postopku. Trajanje je pripisati obsežnim vlogam dedičev ter njihovemu (navideznemu) poskušanju, da bi dosegli mirno rešitev spora, za katero pa med njimi očitno ni prave volje. Nekorekten je zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje vložiti več truda v mirno reševanje spora ter na zapuščinski obravnavi skušati, da bi stranke dosegle mirno rešitev glede spornih vprašanj, ki med njimi nedvomno so. Podatki v spisu kažejo, da je sodišče za mirno rešitev spora storilo več kot dovolj.

6. Pritožnica je vabilo na zapuščinsko obravnavo prejela 27. 12. 2016 in se nanj odzvala z dopisom s 30. 12. 2016, v katerem je kratko navedla, da se oglaša zato, ker ima v januarju predvideno operacijo in ne ve, če ji bo zdravstveno stanje dopuščalo, da bi prišla na sklicano obravnavo, tako se že vnaprej opravičuje za morebitno neudeležbo. V nadaljevanju je navedla nekatera nova dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica preložitve naroka ni predlagala, zato sodišče ni imelo razloga, da razpisanega naroka ne bi opravilo (prvi odstavek 215. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Poleg tega opravičilo pritožnice ni v skladu z drugim odstavkom 215. člena ZPP (tj. ni podano na predpisanem obrazcu) niti iz vloge pritožnice ni mogoče vsebinsko razbrati razlogov, zaradi katerih je narok lahko preložen (bolezen ali poškodba mora biti nenadna ali nepredvidljiva), napovedana operacija pa to vsekakor ni. Iz spisa tudi izhaja (red. št. 158), da je pritožnica sodišču istega dne, ko je bila opravljena obravnava (19. 1. 2017), posredovala elektronsko sporočilo, v katerem je prosila, naj se ji vroči kopija zapisnika, da se bo lahko izjavila o njem. Ko je prejela kopijo zapisnika, je to tudi storila (red. št. 162), nato pa vložila še več vlog. Kontradiktornosti, ki jo omenja v pritožbi, je bilo s tem več kot zadoščeno, to, da sodišče ne deli njenih pravnih stališč, pa še ne predstavlja kršitve tega načela.

7. V skladu s prvim odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po drugem odstavku istega člena sodišče tako ravna (med drugim) tedaj, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti npr. vsebina oporoke.

8. V obravnavanem primeru pritožnica zmotno meni, da med strankama ni sporno nobeno dejstvo ter da gre zgolj za vprašanje materialnega prava - razlage oporoke. Po eni strani trdi, da ji parcela 3/1, k. o. X, po oporoki ne pripada, po drugi pa z obširnimi navedbami prepričuje sodišče, da je bila zapustnikova prava volja taka, da se ta parcela ne deli od parcele, na kateri stoji hiša in ki po oporoki pripada njej. Sodedinja trdi nasprotno, kar pomeni, da vsaka od dedinj ponuja tako razlago oporoke, ki bi pripeljala do zanjo ugodne rešitve. Vprašanje, ali je parcela 3/1 v oporoki namenjena pritožnici ali sodedinji, je (in to pritožbene navedbe, zakaj bi morala parcela pripasti pritožnici, le potrjujejo) glede na trditve udeležencev v tem zapuščinskem postopku torej najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje 1 . V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo oporočitelja. 2 In glede na vsebino oporoke je pravica pritožnice tista, ki je manj verjetna, zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, ko je na pravdo napotilo pritožnico.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim tudi v tistem delu, kjer je pritožnica napotena, da proti sodedinjama vloži ustrezni oblikovalni izločitveni zahtevek in po 32. členu ZD izloča pritlično stanovanje hiše v L. Pritožnica se spreneveda, da navedb v tej smeri doslej ni podala, ker njene vloge v spisu več kot potrjujejo nasprotno. Če pa si je premislila, tožbe, na katero je napotena, enostavno ne bo vložila. Sodišče ji je dalo možnost, da svoje pravice, ki jih je v postopku zatrjevala (to velja v zvezi z obema deloma napotitve), uveljavlja v zato predvidenem pravdnem postopku. Ali bo to storila, je na njej. Če ne bo, bo zapuščinsko sodišče na podlagi zakonskih določb nadaljevalo in tudi zaključilo predmetni zapuščinski postopek.

10. Pritožbeno sodišče pritožnici še pojasnjuje, da so dedinje nujne enotne sospornice, saj bo njen uspeh v pravdi, ki jo bo morebiti sprožala, nujno vplival na višino dednih deležev, zato morajo biti kot stranke zajete vse, tudi pritožničina mama.

11. Višje sodišče je v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Primerjaj odločitev VSL I Cp 1696/2013 z 18. 9. 2013.

2 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z II Ips 305/1994 z 9. 2. 1995.