Appeal dismissed; mandatory psychiatric treatment under strict legal conditions overrides procedural defects.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Odrejeni ukrep zagotavlja najvišjo stopnjo nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti osebam zaradi potreb zdravljenja, kadar je to nujno potrebno (53. člen ZDZdr). Ker gre hkrati za največji poseg v človekovo osebnost, pa mora biti odrejen najkrajši možni čas in se le pod zakonsko predpisanimi pogoji lahko podaljšuje (69. člen ZDZdr). Pritožničino prepričanje o nepravilnosti določenega roka za odrejeno zdravljenje je zato zmotno in ga je treba zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (točka I izreka) in da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike še najdalj do 2. 12. 2017.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo zakonska partnerka nasprotnega udeleženca kot njegova najbližja oseba. Navaja, da sklep izpodbija v celoti. Ker ji ni bila omogočena udeležba v postopku, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ker niso bili upoštevani dokazi, ki jih prilaga (pritožba, naslovljena na Psihiatrično kliniko z dne 25. 10. 2017, ker je nasprotni udeleženec, ki je bil tam hospitaliziran na zaprtem oddelku, z njega 20. 10. 2017 uspel oditi in si poskušal vzeti življenje; odpustnici navedene ustanove kot dokaz o njegovem zdravstvenem stanju in zdravniški diagnozi). Pojasnjuje, da je bil nasprotni udeleženec na Psihiatrično kliniko doslej sprejet trikrat in ne štirikrat: dvakrat na odprtem oddelku, tretjič od 20. 8. 2017 zaradi močnih samomorilskih nagnjenj na varovanem oddelku. Po dveh tednih je bil premeščen na zaprti varovani gerontološki oddelek ... Od tam je 20. 10. 2017 zaradi opustitve dolžnega ravnanja odgovornih oseb odšel. Najden je bil poškodovan na železniških tirih in poslan na Travmatološko kliniko. Po operaciji na tamkajšnjem oddelku je bil po desetih dnevnih vrnjen v Psihiatrično kliniko na oddelek ... Na pravo diagnozo čaka vse od prve hospitalizacije 5. 5. 2017. Zato ni uspel podati izvedencu prave informacije o svojem zdravju in zdravilih, ki jih je jemal. Pavšalna in nepoglobljena ocena izvedenca glede diagnoze je nedopustna in zavajujoča. Zaradi nujnosti postavitve jasne zdravstvene diagnoze na osnovi dosedanjih analiz, ki še niso zaključene, je po mnenju pritožnice izpodbijani sklep neprimeren in nedopusten. Ne more biti vezan na določen datum, ker je zdravljenje in ugotavljanje diagnoze še v teku. S postavitvijo datumskega termina se ustvarja nedopusten pritisk na delo zdravniške stroke. Oddelek, na katerem je nasprotni udeleženec nameščen, mora takšno varovanje po uradni dolžnosti zagotoviti brez posebnih sodnih sklepov, zgolj z večjo odgovornostjo in uvedbo primerne sistemske rešitve pri nadzoru bolnikov. Predlaga, da sodišče ponovno izvede postopek z upoštevanjem vseh v pritožbi navedenih dokazov in odpravo postavljenega roka namestitve, ki zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ne more prejudicirati časovnega termina zdravniški stroki za postavitev dokončne zdravstvene diagnoze v prid zagotavljanja vseh pacientovih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po prejemu obvestila Psihiatrične klinike po uradni dolžnosti odločalo o sprejemu nasprotnega udeleženca na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Gre za nujen z Zakonom o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr 1 ) predpisan postopek, ki hudo posega v več ustavno zavarovanih posameznikovih pravic. Zato je dopusten le, če so za izrek ukrepa tovrstnega zdravljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr (53. člen ZDZdr). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno oprlo na navedeno materialnopravno določilo. Po izvedenem dokaznem postopku je kljub pritožbenim navedbam o napačno ugotovljenem dejanskem stanju ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine. Odločitev je utemeljilo z jasnimi in zadostnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne.

5. Pritožnica opozarja, da ji ni bila omogočena udeležba v postopku in da zato ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih je nujen postopek, v katerem so roki za odločanje sodišča zelo kratki. V enem dnevu po izdaji sklepa o uvedbi postopka mora sodišče osebo obiskati v oddelku pod posebnim nadzorom. Pri zaslišanju osebe je obvezna navzočnost odvetnika, izvedenca in zastopnika (prvi odstavek 62. člena ZDZdr). V dokaznem postopku sodišče lahko poleg osebe zasliši tudi zakonitega zastopnika, najbližjo osebo, lečečega zdravnika in druge, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev. Drži, da v obravnavanem primeru pritožnica kot najbližja oseba nasprotnega udeleženca pri izvedbi dokazovanja ni bila navzoča, saj je prejela sklep o uvedbi postopka z obvestilom o času in kraju naroka v oddelku pod posebnim nadzorom šele dan po njegovi izvedbi. O postopku se je torej lahko izjasnila šele v pritožbi. Vendar v obravnavanem primeru to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Dejstva, na katera pritožnica opozarja v pritožbi, so namreč bila v dokaznem postopku in v izpodbijanem sklepu ugotovljena. Tako iz ugotovitev sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje in pregledano medicinsko dokumentacijo, izhaja, da je bil nasprotni udeleženec tokrat sprejet na zdravljenje četrtič (torej je bil prej hospitaliziran trikrat, kot pojasnjuje tudi pritožnica), da je bil napoten iz Travmatološke klinike, kjer je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora (trčenje z vlakom), kar vse pojasnjuje tudi pritožba, in da je zaradi njegovega bolezenskega stanja bivanje in zdravljenje na varovanem oddelku potrebno vsaj en mesec, nato pa eventuelno nadaljevanje v instituciji pod sorodnimi pogoji. Smiselno se za poostreno varovanje, ki naj ga zagotovi oddelek, s katerega je nasprotni udeleženec 20. 10. 2017 odšel, zavzema tudi pritožnica. Odrejeni ukrep zagotavlja najvišjo stopnjo nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti osebam zaradi potreb zdravljenja, kadar je to nujno potrebno (53. člen ZDZdr). Ker gre hkrati za največji poseg v človekovo osebnost, pa mora biti odrejen najkrajši možni čas in se le pod zakonsko predpisanimi pogoji lahko podaljšuje (69. člen ZDZdr). Pritožničino prepričanje o nepravilnosti določenega roka za odrejeno zdravljenje je zato zmotno in ga je treba zavrniti.

6. Prav tako je zmotno njeno prepričanje, da je v tem postopku postavljeni izvedenec že določil (napačno) diagnozo nasprotnemu udeležencu. Na podlagi pregledane medicinske dokumentacije in pregleda nasprotnega udeleženca je izvedenec podal le mnenje o njegovem trenutnem zdravstvenem stanju in ne končne diagnoze, ki po trditvah pritožnice pri nasprotnemu udeležencu vse od uvedbe zdravljenja (5. 5. 2017) zaradi težav pri diagnosticiranju še ni postavljena. Izvedenec je njegovo trenutno zdravstveno stanje ocenil kot dementno stanje s hudimi kognitivnimi motnjami, motnjami orientacije in motnjami presoje realnosti, zaradi česar ni sposoben dojeti svojega celokupnega psihičnega stanja in samostojnega gibanja. Gre za pravno odločilna dejstva, ki dopuščajo presojo, da sta za sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve izpolnjena prva dva pogoja iz 39. člena ZDZdr, in sicer, da oseba ogroža svoje življenje zaradi duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Te ugotovitve sodišča pa ne determinirajo in ne onemogočajo nadaljnje diagnostike niti zdravljenja nasprotnega udeleženca. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je nasprotni udeleženec zaradi zatrjevanega premajhnega nadzora odgovornih oseb že odšel z varovanega oddelka, ter ob ugotovitvi sodišča, oprti na izvedeniško mnenje, da zaradi bolezenskega stanja ni sposoben samostojnega gibanja po širšem prostoru in mu duševno stanje omogoča tavanje, kaže, da je izpolnjen tudi tretji pogoj za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Z drugimi oblikami zdravljenja očitno vzrokov in ogrožanja nasprotnega udeleženca ni mogoče odvrniti (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno zavzemanje za premestitev v drugi oddelek brez časovne omejitve neutemeljeno. Glede na uspeh zdaj odrejenega zdravljenja, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga potrjuje tudi pritožnica, pri nasprotnem udeležencu nujno, se bo zdravljenje pod posebnim nadzorom lahko bodisi podaljšalo ali pa se ga bo premestilo v varovani oddelek ali odpustilo z oddelka pod posebnim nadzorom, ko bodo izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon (69. člen ZDZdr).

7. Pritožba o glavni stvari torej ni utemeljena. Po pravilno ugotovljenih pravno-odločilnih dejstvih je sprejeta odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

8. Enako velja za izpodbijani sklep o omejitvi pravice o prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o njegovi pravilnosti, saj je odločitev oprta na izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke in skladna s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr. Slednji dopušča, da se na predlog izvedenca osebi omeji sodelovanje pri izvajanju dokazov, če bi s tem lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 2 ) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP 3 ) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (pritožbeni rok ostalim udeležencem postopka še ni potekel). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi pritožnice. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi 4 .

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami

2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

3 Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami

4 Primerjaj odločitvi VSL I Cp 2086/2014 in VSL I Cp 1757/2015