Appeal partially allowed; attorney fees for enforcement based on notarial deed counted in first-instance fees.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka tako spremeni, da se dosojeni znesek stroškov zniža za 16,22 EUR (na 126,66 EUR), sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182096/2014 s 30. 12. 2014 za glavnico v višini 15,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje ter za izvršilne stroške v višini 70,22 EUR. V preostalem delu, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 15,12 EUR od 15. 3. 2013 do 10. 4. 2013, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 142,88 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Opozarja, da je sodišče dokazno breme glede neobveščenosti in nevročitve prve najave storitev zmotno preneslo na toženca, ki ne more dokazovati negativnih dejstev. V postopku P 35/2013 je isto sodišče pravilno ugotovilo, da je dokazno breme na tožnici kot pošiljatelju, ki ima na voljo različna sredstva, da izkaže opravljeno vročitev. Napačen je zaključek, da je tožnica uspela izkazati vročitev prve najave storitev in da je posledično upravičena do plačila 7,56 EUR, in sicer zgolj zato, ker sta dve, pri toženi stranki zaposleni in posledično angažirani, neverodostojni priči izpovedovali o avtomatizmu sistema pošiljanja najav. Sodišče spregleda, da tudi morebitno odpošiljanje najave storitev še ne dokazuje njene pravilne vročitve. Izpodbijana sodba je v tem delu nejasna in se je ne da preizkusiti, posledično pa je obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je namreč zanikal, da bi bil obveščen o izvajanju storitve. Tudi navedbe tožnice, da se pošiljka s prvo najavo k njej ni vrnila, ne morejo vplivati na presojo pravilnosti vročitve. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj so skladno z ZOdvT stroški postopka po tar. št. 3100 že v celoti vključeni v stroškovni del sklepa o izvršbi. Sodišče zato ne bi smelo priznati nobenih dodatnih stroškov za postopek na prvi stopnji, kar smiselno velja tudi za stroške izdatkov oziroma pavšalnih materialnih stroškov. Prav tako bi moralo upoštevati znižano sodno takso za postopek, saj je tožnik glede na že prej plačano takso moral v obravnavanem pravdnem postopku doplačati le 10,00 EUR sodne takse.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ker je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta zgolj 15,12 EUR, veljajo glede postopka določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Sodbo v takšnem postopku je mogoče izpodbijati zgolj iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je tožnica tožencu poslala najavi za opravljanje storitev dimnikarske službe in da je toženec te najave prejel. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena praviloma spadata na področje ugotovitve dejanskega stanja, katerega presoja je v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti izrecno izključena. Sodišče je o tem, zakaj šteje pošiljki za vročeni, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem je izhajalo tako iz listinskih dokazov, med katerima sta dopisa o najavi storitev in vročilnica za prejem ponovne najave storitev, kot tudi iz izpovedi prič A. A. in B. B. Očitek o kršitvi določbe 215. člena ZPP, ki tudi sicer predstavlja v sporih majhne vrednosti neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, glede na navedeno ni utemeljen, saj je sodišče pravilno izhajalo iz dokaznega bremena tožnice glede samega vročanja ter ocenilo, da je svoje trditve izkazala. Tožena stranka dokazov glede nasprotnega ni podala, zgolj s pavšalnimi trditvami o neprejemu pošiljk pa dvoma v pravilnost trditev tožnice ni vzbudila. Razlogi sodišča glede utemeljenosti tožbenega zahtevka so jasni, sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato ni utemeljena niti pavšalno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skozi to kršitev skuša toženec grajati dejanske ugotovitve sodišča, česar pa v sporih majhne vrednosti ne more.

6. Pritožba pravilno opozarja, da se skladno z določilom odvetniške tarife nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe (tar. št. 3100). V konkretnem primeru to pomeni, da se znesek nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje zniža za 5,1 EUR, povečano za DDV pa v skupnem znesku 6,22 EUR. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati znižano sodno takso za postopek, saj je bilo doplačilo tožnice po vložitvi izvršilnega predloga le 10,00 EUR. Skupaj so tako stroški tožnice nižji za 16,22 EUR in je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijani III. točki izreka spremenilo, tako da je toženec tožnici namesto zneska 142,88 EUR dolžan povrniti 126,66 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

7. Ker toženec s pritožbo v glavni stvari ni uspel, glede pritožbe o stroških pa le v minimalnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).