Appeal dismissed; statutory 15-day appeal period is non-extendable and cannot be split for multiple rulings.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

[JEDRO]

Stranke se smejo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v 15-ih dneh od vročitve njenega prepisa, če ni v zakonu določen kakšen drug rok. Ta rok sodi v sklop procesnih rokov, ki so določeni za opravo procesnih dejanj. Ker gre za zakonski rok, ta ni podaljšljiv, saj so podaljšljivi le sodni roki.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo pritožbo z dne 29. 4. 2016 zoper I. točko izreka sklepa z dne 24. 2. 2016 (zavrženje tožbe). Tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 4. 2016 pa je zavrnilo.

2. Zoper takšni odločitvi se pritožuje tožnik, ki v obširnih pritožbah izpostavlja kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Srž pritožb je v tem, da je sodišče istega dne (14. 9. 2016) izdalo dva sklepa, v katerih je določilo dva pritožbena roka po 15 dni. S tem je bistveno kršilo določbe iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Določilo je dva nerazumna roka 15-ih dni, čeprav je za dve pritožbi, skladno z določbo prvega odstavka 333. člena ZPP, predvideno dvakrat po 15 dni ali skupaj 30 dni. Pritožbe namreč ni mogoče pripraviti v 15-ih dneh. Oba sklepa sta nezakonita, ker kršita človekove pravice, ki jih varuje tudi Ustava RS. Da bi bilo človekovi pravici zadoščeno, bi moralo sodišče sklepa izdati v časovnem razmaku 15-ih dni in določiti zaporedna pritožbena roka v skupni dolžni 30-ih dni. Tako bi pritožnik lahko pripravil kakovostno pritožbo; s tem pa bi bilo zadoščeno tudi določbam iz 25. člena Ustave RS in 13. členu EKČP, saj bi bili le tako pritožbi učinkoviti. Sodišče prve stopnje pa ni uporabilo določb, kot bi jih moralo in je s tem zagrešilo prej izpostavljene kršitve. Predvsem je kršilo določbo iz prvega odstavka 11. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter da se onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa z dne 14. 9. 2016 razveljavi in odpravi, ter da razveljavi in odpravi tudi sklep P 664/2015-III z dne 24. 2. 2016.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje izpodbijana sklepa izdati s časovnim zamikom 15-ih dni in določiti zaporedna pritožbena roka v skupni dolžni 30 dni, kar bi tožniku omogočilo kakovostno pripravo pritožb, je zmotno. Takšno pritožbeno zavzemanje nima podlage v nobenem od izpostavljenih predpisov.

5. Sodišče prve stopnje je pritožniku v izpodbijanem sklepu z dne 14. 9. 2016, s katerim je zavrglo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa z dne 24. 2. 2016 (zavrženje tožbe), pravilno pojasnilo, da se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavani pred sodiščem druge stopnje. Stranke se smejo zoper sodbo/sklep, izdano na prvi stopnji, pritožiti v 15-ih dneh od vročitve njenega prepisa, če ni v zakonu določen kakšen drug rok (prvi odstavek 333. člena ZPP). Ta rok sodi v sklop procesnih rokov, ki so določeni za opravo procesnih dejanj. Ker gre za zakonski rok, ta ni podaljšljiv, saj so podaljšljivi le sodni roki. Zakonske določbe o rokih pa so kogentne narave.

6. Razlogovanje pritožbe, da bi moral biti tožniku za pritožbo dopuščen 30-dnevni rok, ker vlaga pritožbo zoper dva sklepa, nima opore v zakonskih določbah. Zato je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je tožnikovo pritožbo z dne 29. 4. 2016 zoper I. točko izreka sklepa z dne 24. 2. 2016 (zavrženje tožbe) zavrglo, pravilna. Tožnik - slednji temu niti ne ugovarja - je vložil pritožbo po izteku pritožbenega roka, zato jo je bilo treba skladno z določbo 343. člena ZPP zavreči, kar je bilo tožniku pravilno obrazloženo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 14. 9. 2016.

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča v zvezi z zavrnitvijo tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 4. 2016. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli, če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Vzrok je upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi bilo od nje pričakovati. Vrnitev v prejšnje stanje pa je mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

8. Glede na zgoraj izpostavljeno je moč zaključiti, da tožnikova prezaposlenost s pripravo predloga za obnovitev postopka po odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ne more predstavljati upravičenega razloga za zamudo pritožbenega roka. Pritrditi je treba stališču prvega sodišča, da ne gre za nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek. Tožniku je bil sklep z dne 24. 2. 2016 pravilno vročen, argumenti za zamudo pa ne predstavljajo opravičljive okoliščine. Že prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da bi bilo v tem primeru od tožnika pričakovati, da si bo poiskal pravno pomoč. To pa pomeni, da je bila zamuda v konkretnem primeru odvrnljiva, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).