Appeal court quashes first-instance judgment for non-meritorious claim due to lack of agreement facts, ensuring equal rights protection.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court quashed the first-instance judgment and remanded the case for a new trial because the lower court incorrectly deemed the claim meritorious. The defendant argued the claim lacked substance under Property Law, while the plaintiff failed to allege an agreement creating co-ownership. The court ruled that while the appeal court can independently find a claim non-meritorious, it must ensure the plaintiff is not placed in a significantly worse position than if the first-instance court had made that finding, thus requiring a remand to correct the procedural oversight.
Legislator headnote
AI generatedArticle 22 of the Constitution; Article 48 of the Property Law: When an appellate court finds a claim non-meritorious contrary to the first-instance court's assessment, it must ensure the party is not in a significantly worse position than if the first-instance court had made that finding, necessitating a remand for proper notification and correction of omissions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS opr.št. SU 1456/2017 z dne 13.7.2017.
2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (I) ugotovilo, da na nepremičnini z ID znakom 0000 obstaja skupno premoženje pravdnih strank v deležu do 8/10 celotne nepremičnine, (II) da znaša delež vsake od strank eno polovico, (III) da obstaja izločitvena pravica tožnice na tej nepremičnini v deležu do 4/10in in (IV) da je tožeča stranka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka priznala tožeči polovico vlaganja na stanovanjski stavbi, ki sta jo gradili v času trajanja njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi (zgrajena je bila leta 2010), da je bila stavba zgrajena na parceli, ki jo je toženec pridobil z darilno pogodbo in da predstavlja vrednost parcele 20 % vrednosti nepremičnine.
3. Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava tožena stranka pritožuje in navaja, da sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da graditelj na tuji nepremičnini praviloma pridobi le obligacijskopravni zahtevek. Tožnica namreč trditev, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o tem, da bo tožnica postala solastnica (oziroma skupna lastnica) nepremičnine, ni postavila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Tožena stranka pravilno opozarja, da je bila po navedbah tožeče stranke stanovanjska hiša na nepremičnini zgrajena po uveljavitvi SPZ, kar po določbi 48. člena SPZ pomeni, da graditelj (v tem primeru zakonca kot nosilca skupnega premoženja) z gradnjo ne pridobi stvarne pravice, temveč le obligacijsko (zahtevati povrnitev vlaganj 1 ), če se graditelj in lastnik ne dogovorita drugače. Tožba, kakršno je postavila tožnica, je zato nesklepčna, saj manjkajo trditve o dogovoru. Ob pravilni uporabi materialnega prava taki tožbi ni mogoče ugoditi.
6. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala zgolj višini deležev, ne pa tudi nastanku skupnega premoženja. Na prvem naroku je sicer navedla, da prereka zahtevek tudi po temelju, vendar iz zapisnika ni videti, da bi bil ugovor kakorkoli obrazložen, zlasti pa ne v smeri pomanjkanja tožbenih trditev o dogovoru, da bo z vlaganji zakoncev nastalo skupno premoženje. Do pritožbe torej tožena stranka ni podala konkretiziranega ugovora, da manjkajo navedbe o dogovoru, prav tako pa tožeče stranke na nesklepčnost ni opozorilo sodišče, ki je glede na potek postopka očitno štelo, da je tožba sklepčna.
7. Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje 2 . Sodišče prve stopnje bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo tožečo stranko opozoriti, da ni navedla vseh odločilnih dejstev (285. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato mora imeti tožnik takšno možnost tudi v primeru, ko to ugotovi šele pritožbeno sodišče 3 . Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost in glede na ravnanje pravdnih strank v nadaljevanju postopka ponovno odločilo o zadevi.
8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.
1 Kar bi pomenilo, da v skupno premoženje spadajo vlaganja in bi bila tožnica upravičena le do zahtevka na plačilo ustreznega deleža vlaganj (oziroma povečanja vrednosti nepremičnine, do katerega je prišlo zaradi vlaganj).
2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-695/04 z dne 6.7.2006.
3 Kot rečeno, na pomanjkljivost tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni opozorila niti tožena stranka.