Appeal dismissed; involuntary psychiatric hospitalization justified by imminent danger and need for immediate restriction of liberty.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Nevarnosti, ki jih pritožnik v zdravstvenem stanju kot je sedaj, povzroča sebi in drugim, je mogoče preprečiti le na tak način, da ostane na zdravljenju. Zaradi narave duševne motnje pritožnika je nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sprejem pritožnika v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla P., utemeljen (1. točka izreka sklepa), ter je odločilo, da se pritožnik zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom te bolnišnice do 14. 11. 2017 (2. točka izreka sklepa), s 3. točko izreka sklepa pa je odločilo, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča.

2. Proti navedenemu sklepu je pritožnik podal pritožbo, v kateri je navedel, da ne obstojijo zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo, nadalje, da je bil seznanjen, da so ga prijavile oziroma ovadile mati, sestra in njegova bivša punca, saj so, ko jih je seznanil s svojimi načrti za prihodnost, to je, da bo pustil službo in odprl d.o.o. in s.p., ocenile da ni več pri pravi. V pritožbi je opisal svoje premoženjsko stanje ter je navedel, da ima na podlagi plače odobren limit v višini 4.500,00 EUR, od plače pa se mu trga približno 250,00 EUR na varčevalni račun. Denar je investiral tudi v poslovne prostore na B., 10 % ga je vložil v bit-kovanec oziroma spletno kriptovaluto. Prav tako se je vpisal na fakulteto, ker jo želi dokončati, zaradi prisilne hospitalizacije je zamudil enkratne vaje in dvakratno oddajo sprotnih nalog. Navedel je, da ob sprejemu ni podpisal prostovoljnega prihoda, da ni homoagresiven oziroma kakorkoli agresiven ter je predlagal, da mu sodišče rok pridržanja iz 14. 11. 2007 zmanjša vsaj za en teden oziroma na 3. 11. 2017.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi gre za postopek po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), ki (med drugim) ureja tudi sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre za hud poseg v več ustavnih pravic, 1 morajo biti za izrek takšnega ukrepa zdravljenja kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in sicer: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega člena ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ob hkratni izpolnitvi pogoja iz 53. člena ZDZdr, ki določa, da se ukrep izreče, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona. Šele če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji (trije pogoji iz 39. člena ZDZdr in dodatni pogoj iz 53. člena ZDZdr), zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice. 2 Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi, bodisi drugim, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno in natančno obrazložilo obstoj vseh treh predpostavk iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in obstoj dodatne predpostavke iz 53. člena ZDZdr. Pravilnost teh razlogov je ob uradni presoji pravilnosti uporabe materialnega prava preizkusilo pritožbeno sodišče.

6. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da gre pri pritožniku za četrti sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici (predhodno je bil dvakrat v P. in enkrat v U.) zaradi duševne motnje in sicer bipolarne afektivne motnje (BAM). Izvedenec je ugotovil, da je trenutna epizoda manična z nakazanimi psihotičnimi simptomi. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je zaradi navedene duševne motnje pritožnik privzdignjen, maniformen, s številnimi nerealnimi načrti, avtoagresiven, potencialno tudi heteroagresiven. V postopku je bilo iz heteroanamnestičnih podatkov in razgovora s pritožnikom ob pregledu ugotovljeno, da je bil zadnje dneve čezmerno aktiven, da je malo spal, da je taval po N. in se vtikal v druge ljudi, da je užival velike količine alkohola in kadil travo (da je užival navedene substance, pritožnik ob razgovoru s sodnico in izvedencem ni zanikal, samo jih je poskusil relativizirati oziroma jim zmanjšati pomen). Sposodil si je denar, katerega na veliko troši, grozil je s samomorom, če bo moral v psihiatrično bolnišnico in je v vinjenem stanju vozil avto. Med drugim je govoril, da je Jezus in Bog. Ob intervenciji s strani policije se je samopoškodoval tako, da se je s pestjo večkrat udaril po očesu. Te ugotovitve utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi aktivne bipolarne motnje, ki je bila ob sedanji hospitalizaciji v manični fazi z nakazanimi psihotičnimi simptomi, hudo motena pritožnikova presoja realnosti, prav tako sposobnost obvladovati svoje ravnanje. S tem je podan pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

7. Izvedenec je ugotovil, da je pritožnik avtoagresiven, potencialno tudi heteroagresiven. Na navedeno kažejo heteroanamnestični podatki, da je tožnik grozil s samomorom, kar je razvidno iz zaznamka ob sprejemu na zdravljenje, kjer so navedene suicidne misli (list. št. 1 sodnega spisa). Pritožnik je ob razgovoru s sodnico in izvedencem izpovedal, da se je samopoškodoval tako, da se je večkrat s pestjo udaril po očesu, iz zaznamkov ob sprejemu na zdravljenje je razvidno tudi, da ogroža druge z vožnjo z avtomobilom pod vplivom psihoaktivnih substanc. Navedeno ustreza pravnemu standardu, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje ter zdravje drugih. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi nekritičnosti pritožnika do svoje psihopatologije, kar je ugotovil izvedenec, ko je navedel, da je pritožnik do svojega zdravstvenega stanja popolnoma neuvideven, in zaradi hudo motene presoje realnosti, navedenih vzrokov ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Podan je tudi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

9. Sodišče prve stopnje je z jasnimi in razumnimi razlogi obrazložilo, da je nevarnosti, ki jih pritožnik v zdravstvenem stanju kot je sedaj, povzroča sebi in drugim, mogoče preprečiti le na tak način, da ostane na zdravljenju, torej je pravilno ugotovilo, da je zaradi narave duševne motnje pritožnika nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr, tako da je podan tudi dodatni pogoj iz 53. člena tega zakona.

10. Res pritožnik ni podpisal prostovoljnega prihoda v psihiatrično bolnišnico, ne drži pa njegov očitek v pritožbi, da ne obstojijo zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo. Takšni pogoji so, kot je obrazloženo zgoraj, podani, zato v tem delu pritožnik s svojo pritožbo ne more uspeti, in tudi ne s pritožbenim očitkom, da ni avtoagresiven oziroma kakorkoli agresiven, saj je bilo s strani sodišča prve stopnje ob sodelovanju izvedenca ugotovljeno nasprotno. Pritožbeni očitek, da so pritožnikove mati, sestra in bivša punca ocenile, da ni več pri pravi, ter pritožbeni očitek, da bo zaradi prisilne hospitalizacije zamudil enkratne vaje in dvakratno oddajo sprotnih nalog na fakulteti, sta za odločitev pritožbenega sodišča nerelevantna. Prav tako so nerelevantne pritožnikove trditve glede njegovega premoženjskega stanja, saj sodišče prve stopnje pogojev iz 39. člena in 53. člena ZDZdr ni oprlo na pravno podlago povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim.

11. Ob navedenem tudi ni utemeljen pritožbeni očitek glede časa zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve oziroma ni utemeljen pritožbeni predlog, da se ta čas skrajša od 14. 11. 2017 za vsaj en teden oziroma na 3. 11. 2017. Čas zdravljenja je podprt z ugotovitvijo in predlogom izvedenca psihiatrične stroke, ki je v svojem mnenju navedel, da je pritožnika, zaradi tega, ker ogroža lastno zdravje in zdravje drugih in si potencialno dela veliko materialno škodo, potrebno namestiti na varovani oddelek za dobo treh tednov. Sodišče prve stopnje je zato čas zadržanja pravilno določilo do 14. 11. 2017.

12. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). Ker pogoji za pravnomočnost izpodbijanega sklepa še niso izpolnjeni, saj do dne seje pritožbenega sodišča v sodnem spisu ni podatkov ali je pritožbo vložila tudi pritožnikova odvetnica M. K. (sklep ji je bil vročen dne 30. 10. 2017, rok za podajo pritožbe je iztekel z dnem 3. 11. 2017), pritožbeno sodišče sklepa ni potrdilo. Učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa bo nastopil bodisi ob izteku roka za odvetničino pritožbo, bodisi tedaj, ko bo sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi 3 .

V Ljubljani, 6. novembra 2017

1 Gre za posege v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), v pravico do varstva duševne integritete (45. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).

2 Namreč z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava RS dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).

3 Primerjaj: VSL sklep I Cp 1610/2017, VSL sklep II Cp 357/2017, VSL sklep I Cp 1757/2015 in VSL sklep I Cp 2086/2014.