Legislator Case Law & Legislation
UPRS Sklep I U 1743/2017-7 ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1743.2017.7 AI generated

Administrative court dismisses asylum appeal when applicant voluntarily leaves asylum center, losing legal interest.

Case Number UPRS Sklep I U 1743/2017-7
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the applicant's appeal against the rejection of his asylum request. The applicant had voluntarily left the asylum center in Ljubljana without notifying authorities or returning within three days. The court ruled that this conduct demonstrated a lack of legal interest in the final decision, rendering the appeal inadmissible under administrative law principles.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o mednarodni zaščiti; Zakon o upravnem sporu: Voluntary departure from an asylum center by an asylum seeker constitutes conclusive conduct showing a lack of legal interest in the final decision, thereby rendering the administrative appeal inadmissible.

Keywords

AI generated
asylum seeker voluntary departure legal interest asylum center administrative appeal inadmissible conclusive conduct

Cited Legislation

AI generated
6th paragraph of Article 49 of the Act on International Protection (ZMZ-1)
Article 36, paragraph 1, point 6 of the Act on Administrative Disputes (ZUS-1)

Cited Case Law

AI generated
Supreme Court of the Republic of Slovenia, Decision I Up 315/2016 dated 15.1.2017
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik navedel v prošnji in kaj je navedel na osebnem razgovoru. Nadalje tožena stranka med drugim v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred talibani, ki so mu grozili na poti v šolo in iz šole. Tožena stranka je prišla do zaključka, da pravi razlog odhoda tožnika iz države niso bila nadlegovanja talibanov, ampak najverjetneje težke razmere, v katerih se je po smrti očeta znašla družina. Slabe razmere in ekonomski razlogi pa niso razlogi, ki bi jih bilo možno šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Tudi opisovanje nadlegovanja s strani talibanov ne ustreza dejanjem preganjanja. Tožnik pa izrecno ne uveljavlja preganjanja zaradi svoje hazarske narodnosti. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz prošnje ne izhaja, da bi bil opozorjen na posledice, če v prošnji ne bo česa navedel. Tožena stranka je sama ugotovila, da je pripovedoval tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja. Razen tega je po mnenju tožnika tožena stranka informacije iz izvorne države tudi narobe povzela. Ni upoštevala tudi dejstva, da je bil dva meseca pred odhodom tožnika pri streljanju ubit njegov oče. Tožena stranka se tudi ni opredelila do informacij, ki jih je v spis predložil tožnik. Nadalje navaja, kaj izhaja iz teh informacij. Tožniku je bilo v Afganistanu onemogočeno šolanje in obstajala je nevarnost, da bi ga talibani novačili ali ubili. Neutemeljeno je tudi navajanje, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in mu dodeli status begunca.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožnikovih tožbenih argumentov, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Sicer pa je iz uradne evidence razvidno, da je tožnik 20. 8. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se do priprave tega odgovora ni vrnil niti ni ničesar sporočil. Tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja. Meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

6. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 15. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) organizira za nastanitev prosilca za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6 obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7 obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. S citiranim sklepom je sodišče pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo.

7. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS sodišče tudi v konkretnem primeru meni, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

8. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.