Administrative court dismisses appeal against enforcement order for repeated aggressive business practices. The defendant violated the general prohibition on such practices by continuing similar conduct in 2016.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Bistvo odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, je v prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov kot se je primeroma zgodila v letu 2015, kar pomeni, da se tovrstna agresivna poslovna praksa na splošno ne sme tudi v bodoče več ponavljati ne glede na to, ali gre za novo nagradno igro. Gre za splošno prepoved določenega načina delovanja, kot se je primeroma zgodil v letu 2015, nato pa ponovil v letu 2016, pri čemer po mnenju sodišča ni pomembno, da gre za nekoliko spremenjeno različico (npr. za drugačen denarni znesek ali nekoliko drugačne besedne povezave) sicer enake poslovne prakse.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba tržne inšpektorice št. 0610-10628/2015-11-30003 z dne 1. 12. 2015, s katero je bila tožeči stranki prepovedana uporaba določene agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki je v nadaljevanju izreka podrobno opredeljena, postala izvršljiva 22. 12. 2015 in se dovoljuje njena izvršba (točka 1 izreka). Nadalje je v sklepu navedeno, da tožeča stranka obveznosti iz odločbe ni izpolnila in se jo poziva, da v naknadnem roku 5 dni od dneva prejema tega sklepa izpolni obveznosti navedene odločbe (točka 2 izreka), prvostopenjski organ je tudi navedel, da če tožeča stranka ne bo ravnala v skladu z 2. točko izreka sklepa, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen (točka 3 izreka) ter da pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (točka 4 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ navaja, da je tožeči stranki dne 1. 12. 2015 izdal prej omenjeno odločbo, s katero ji je prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, katero je uporabila s tem, ko je poslala najprej 15.000 slovenskim potrošnikom dne 18. 5. 2015 in nato še 18.000 potrošnikom dne 30. 9. 2015 v njihove hišne predalčnike naslovljeno direktno pošto, s katero je pri njih ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili nagrado in sicer da bodo na podlagi pravilno izpolnjenega in poslanega obrazca dobili nagrado, čeprav to dejanje vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom in sicer stroškom pošiljanja izpolnjenega obrazca, in stroškom povezanih z naročilom oziroma nakupom izdelkov iz njihove prodajne ponudbe. Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva 22. 12. 2015. Pri kontroli izvršitve navedene odločbe pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne spoštuje odrejenega ukrepa inšpektoric, saj je bilo pri inšpekcijskem pregledu, opravljenem 19. 2. 2016, ugotovljeno, da je pričela tožeča stranka v začetku leta 2016 z novo nagradno igro z denarno nagrado 4.000,00 EUR in je v ta namen preko naslovljene direktne pošte poslala potrošnikom ponudbo, v sklopu katere je obljubljala denarno nagrado 4.000,00 EUR. V nadaljevanju prvostopenjski organ natančno opisuje, kaj je potrošnik prejel v dopisu. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu je inšpektorica prejela še dva taka primera s podobno vsebino, s katero je tožeča stranka vzpodbujala prodajo svojih izdelkov preko nagradne igre. Iz tako izvedenega postopka je razvidno, da je tožeča stranka po izdani in vročeni odločbi v začetku leta 2016 nadaljevala z agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno do potrošnikov, katerim je na ta način utegnila povzročiti oškodovanje. V zvezi s kontrolo izvršitve odločbe z dne 1. 12. 2015 je nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka pri poslovanju s potrošniki uporabila poslovno prakso, ki je bila prepovedana z navedeno odločbo. Tožeča stranka je sicer nagradno igro za denarno nagrado, ki je potekala v letu 2015, zaključila, vendar je začela z novo nagradno igro, s katero je pri potrošnikih ponovno ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi naročila in s tem nakupa blaga lahko pridobili razpisano denarno nagrado.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je v odločbi med drugim navedel, da je znesek nagrade v višini 12.000,00 EUR v izpodbijanem sklepu naveden le primeroma in da je tožeča stranka le nadaljevala z agresivno poslovno prakso, s katero je ustvarila pri naslovnikih vtis, da so prejemniki visoke denarne nagrade in da je bila slednja sicer v ponovljenem dejanju res nižja kot pri izdaji odločbe z dne 1. 12. 2015, vendar pa način in besedne zveze, ki izhajajo iz opisa dejanskega stanja izpodbijanega sklepa, so povsem enake kot so obstajale pri izdaji izvršljive odločbe.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijani sklep obravnava drugačno dejansko stanje kot pa odločba z dne 1. 12. 2015 in zato ne drži, da tožeča stranka ni spoštovala prepovedne odločbe z dne 1. 12. 2015. Tožena stranka ne more širiti pod isto prepovedno odločbo drugega dejanja, ki ni identičen tistemu, glede katerega je bila izdana prepovedna odločba. Namen prepovednih odločb mora biti v tem, da se prepove izvajanje eksplicitnih ravnanj. Le ta morajo biti konkretizirana in opredeljena. V prepovedni odločbi z dne 1. 12. 2015 je prvostopenjski organ podal prepoved, ki ne more biti prvenstveno v prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse, ampak v konkretizaciji točno določenega ravnanja. Pri odločbi z dne 1. 12. 2015 je pomembno to, da je prepovedana uporaba agresivne poslovne prakse, kot je v obrazložitvi konkretizirana. Iz dejanskega dejanja odločbe z dne 1. 12. 2015 izhaja, da se prepoved nanaša na dejanje z vsebino za nagradno igro za 12.000,00 EUR. Pri novem inšpekcijskem pregledu pa upravni organ, namesto da bi izdal novo prepovedno upravno odločbo, je izdal sklep o dovolitvi izvršbe. V obeh primerih ne gre za enako dejansko stanje. Dejanja iz leta 2015 ni mogoče enačiti z dejanjem iz leta 2016. Obe dejanji pa si nista niti vizualno podobni niti ne v besedilu niti ne gre za enako ali za podobno vsebino. Inšpekcijski organ ne bi smel dejanje iz leta 2016 vezati na dejanje iz odločbe z dne 1. 12. 2015. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno s prvim odstavkom 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je odločba z dne 1. 12. 2015 postala izvršljiva, sporno pa je vprašanje, ali je zoper njo res dovoljena izvršba ter s tem povezano vprašanje, ali tožeča stranka obveznosti iz odločbe res ni izpolnila, saj sama zatrjuje, da se je v letu 2016 dogodilo novo ravnanje, ki predstavlja drugo dejansko stanje in se potemtakem izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne bi smel nanašati nanjo.

9. Sodišče se takimi naziranji tožeče stranke ne more strinjati. Bistvo odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, je po mnenju sodišča v prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov kot se je primeroma zgodila v letu 2015, kar pomeni, da se tovrstna agresivna poslovna praksa na splošno ne sme tudi v bodoče več ponavljati ne glede na to, ali gre za novo nagradno igro. Gre za splošno prepoved določenega načina delovanja, kot se je primeroma zgodil v letu 2015, nato pa ponovil v letu 2016, pri čemer po mnenju sodišča ni pomembno, da gre za nekoliko spremenjeno različico (npr. za drugačen denarni znesek ali nekoliko drugačne besedne povezave) sicer enake poslovne prakse. Gledano s tega stališča pa se torej tožeča stranka ni ravnala po odločbi z dne 1. 12. 2015, ki ji določen princip delovanja (agresivno poslovno prakso, ki je primeroma opisana v odločbi) prepoveduje. Iz navedenega razloga se sodišče ne more strinjati z navedbo tožeče stranke, da gre pri dejanih iz leta 2015 in iz leta 2016 za povsem različni zadevi. Gre namreč za enakovrsten princip delovanja, pa četudi v nekoliko spremenjeni obliki. Zaradi tega je po mnenju sodišča prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni izvršila dolžnostnega ravnanja, kot ji ga nalaga odločba z dne 1. 12. 2015.

10. Sodišče pri tem ugotavlja, da so tožbene navedbe podobne pritožbenim navedbam v upravnem postopku in je po mnenju sodišča drugostopenjski organ na te pritožbene navedbe tudi pravilno odgovoril s tem, ko je v obrazložitvi navedel, da je znesek nagrade v višini 12.000,00 EUR v izpodbijanem sklepu naveden le primeroma, da je tožeča stranka le nadaljevala z agresivno poslovno prakso, s katero je ustvarila pri naslovnikih vtis, da so prejemniki visoke denarne nagrade ter da je tožeča stranka pri potrošnikih ustvarila vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili visoko denarno nagrado. Sodišče se skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe.

11. Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

12. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.